Vsegaboga v Klubu CD – Jessica Lurie Ensemble

Jessica Lurie

Jessica Lurie

Ljubljana / Klub CD
23. 2. 2010

Jessica Lurie Ensemble, ki so se minuli torek mudili v Klubu CD, špilajo vse. Skozi roke, prste in glasilke kvarteta se je menjala deseterica inštrumentov (saksofon, flavta, vokal, čudnopihalo, harmonika. banjo, kitara, klaviature, klavir, bobni). Skozi slednje se je nato materializiralo še približno toliko glasbenih okrožij; jazz se je mešal in lomil v klezmer in folk motive, se spet postavil bolj rockersko, od tod z vokalom vodilne Jessice Luries še malo v soul. Vse to je na banju s slutnjo Americane občasno začinil kitarist Brandon Seabrook. Skratka, iz vsega njujorka pobrana mineštra.

Napaberkovani drobci so se spretno sukali in dopolnjevali v Lurienih kompozicijah, in načeloma bi težko oporekal tako njenim melodičnim motivom s tenor saksofonom kot tudi bolj pulzirajočim linijam flavte. Z bendom, katerega poleg nje in kitarista/banjoista sestavljata še Marjan Stanič (tega poznamo iz sorazmerno dolge liste zasedb) na bobnih ter klaviaturist Erik Deutsch, so v nekaj daljših komadih skoraj brezšivno in s suvereno konsistenco plavali iz ene inštrumentalne zasedbe in zvrsti v spet povsem drugo. Jessica je sprva začela s saksofonom in flavto, pozneje pa je posegla še po harmoniki in se spremljala ob petju. Mestoma je zavila v poprock in spet drugič v blues ter soul vode; vse to je potem karakteriziralo celoten zven kvarteta, ki se je z njenimi eskapacijami čudno spojil kljub bolj straightahead jazzovskim pristopom. Predvsem Erik Deutsch je na klavirju porajal vznemirljive momente, z zanj značilnim drajvom in entuziazmom pa je tudi Marjan Stanič brez postanka skrbel za ritmično zaledje.

Ves ta mišmaš je napekel prav zabaven večer; vseeno se vtis približno tu tudi konča. Ob vsem eklektičnem razdejanju so vsi komadi (oz. deli komadov) nekako zalebdeli, nato pa sami in s premalo konteksta počasi zbledeli. Nastavki, za katere si je bilo vzeto nekaj premalo časa, so bili vznemirljivi zaradi svojega žmohta, ki pa se je zdel malo preveč rutinski. Ko da druščina na odru sicer igra komade, ne pa tudi zares skupaj oz. drug z drugim. A – ta jeben problem recenziranja, da z ubeseditvijo preceniš neprimerno subtilnejše občutenje – vse to se pravzaprav ni čutilo med samim igranjem, takrat so funkcionirali odlično. Le… kaj pa vem, neprepričljivo. Nisem mogel kupiti celega paketa. Preveč ga je bilo, in vendar mi je dva dni po koncertu že skoraj ves izpuhtel. V retrospektivi slišim, kako je trzajočim banjom Seabrook uspešno rekontekstualiziral delce ameriške tradicije in tudi masivne zvočne preplete sočasnih klaviatur (ki so funkcionirale kot bas) in klavirja pod prsti Deutscha. Bil je pravzaprav odličen koncert v mnogih pogledih in momentih; z drugimi besedami, en izmed mnogih; iz teh je povzemal in verjetno se bo mednje spet porazgubil.

Anže Zorman

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.