Slovenska glasba ima upanje…

2010_02_04_21_se_pomnite_prijatelji

Ljubljana / Hala Tivoli (mala dvorana)
4. 2. 2010
Vstopnina: 15€ / 19€

Koncert, kot je bil četrtkov, zmorejo narediti samo geniji ali norci; med njimi je tako ali tako tanka linija. In eden izmed njih je legenda in glasbofil Dragan Bulič, ki je na oder male Hale Tivoli pripeljal skoraj sto različnih izvajalcev iz šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Iz naftalina smo potegnili stare trenčkote in baretke.
Lansko leto je Bulič v studiu nacionalne televizije priredil koncert, na katerem je zbral veliko legend slovenske glasbe, med njimi precej takih, ki skupaj niso igrali desetletja. Odziv nastopajočih in tistih, ki smo ta koncert gledali je bil tako močan, da se je Dr. B odločil dogodek ponoviti, ga dvigniti na sedmo potenco in vse dogajanje prenesti na oder Hale Tivoli.
Magično vzdušje pred dvorano, polno mnogo starejših obrazov, kot je moj je bilo neverjetno retro in magično. Hotel sem se vrnil leta nazaj in postal del njih.
Koncert je glede na imena obljubljal pravi spektakel in tako je tudi bilo. Trših ritmov so na oder stopili Bumerang in po programu odpikali nekaj songov iz obdobja, ko sem sam bil še načrt mojih zaljubljenih staršev. Sledil je bolj revialni del solističnih legend, ki so jih spremljali dixie mojstri Stari mački. Kako lepo je bilo slišati Matijo Cerarja, Miho Jazbinška, Lada Leskovarja, Evo Sršen, Lidijo Kodrič, Metko Štok… Očitna razlika med današnjo prezentacijo glasbe in tisto leta nazaj je, da so ti pevci izredno pevsko kultivirani, disciplinirani in dinamični. Odpeto z lahkoto in dušno, iskreno. Šola klasičnega vokala s pridihom orkestralne spremljave – format, ki izginja. Oenem pa tako žlahten, da ga je nedvomno škoda. Med nami je bil naenkrat Jože Privšek, tam Ati Soss
Ponavadi se zmagovalca pove na koncu, sam ga odkrivam zdaj – Eva Sršen! Kot dekle je zapela Pridi, dala ti bom cvet in jo spet ponudila obiskovalcem, ki so jo nagradili s tako mogočnim aplavzom, da so danes zreli ženski stopile v oči solze. Iskrene in svetlikajoče se v soju tivolskih oči.
Čudežna polja so po dvajsetih letih spet dvakrat pozvonili in nam ponudili Beatles program in oznanili svoj povratek na sceno. Tu so bili še Ultimat, Rudolfovo, Rdeči dečki in Edvin Fliser, Andrej Šifrer, Tomaž Domicelj Prav vsi so nam ponudili svoje največje hite in izredno udobno je bilo poslušati te zimzelene pesmi v družbi petdesetletnikov. Kako so peli skupaj z nami, kakšno veselje so izražali, ko so slišali popevke, ki jih je tu in tam še slišati ob piknikih ob spremljavi akustične kitare. Posamezniki so vstajali in se podali v vrtinec tistega časa in plesali, se objemali in potihem šteli, koliko let je že od takrat. Kje je gramofon Loeweopta, kje so plošče.
Primorske barve so zastopali Srce, nekaj malega ostanka Septembra z Janezom Bončino Benčem in Borom Gostišo (ex. Bele Vrane) pa so prinesli beatnike med nas. Ko so si fantje merili, kdo ima daljše lase: ‘Poglej, moji so daljši, kot tvoji, moji merijo enajst centimetrov!!!
Magična Sava šumi je prišla z Dekameroni. Pesem, ki sem jo skoraj pozabil; v trenutku so me spreleteli mravljinci in odprla so se usta – zapeli smo skupaj. Koncert, ki je trajal pet ur je bil sicer malo predolg, saj je podal toliko informacij, da si zgubljal fokus in zbranost. Nekatere nastopajoče bi zlahka pogrešil, močno mi je pa žal, da med njimi ni bilo Tomaža Pengova, ki je zbolel. Kiks večera je bil vsekakor Jernej Jung s svojim mašnim programom.
Ker v mnogih svojih člankih poudarjam in tulim v nebo, kje slovenska glasba je, naj tokrat povem, da sem šel domov spokojen in navdan z upanjem. Med obiskovalci sem videl tudi nekaj golobradcev, ki so celo zaplesali na kako zimzeleno. Med njimi veliko takih, ki so besedila znali na pamet in jim vstopnina ni bila predraga. Šlo je za dogodek, ki je neponovljiv. Šlo je za revival obdobja, ki je slovensko glasbo poneslo v vse branže, ki jih poznamo danes. Vrnitev v čase popevk, napisanih striktno za veliki Big band orkester in glasbenimi skupinami, ki so svoje znanje kalili na srednjih valovih z radiem Luksemburg.
Kako simpatično je bilo videti legende, kako nerodno stopajo po odru. Po toliko letih neaktivnega ukvarjanja z glasbo. Kako še vedno verujoč v svoje pesmi, ki so danes starejše od mene.
Povprečna starost nastopajočih je bila petdeset let; če to številko množimo s številom glasbenikov, ki jih je bilo sto, dobimo številko 5000 let, kar je veliko, veliko več, kot je zgodovina sodobnega človeka. Če pa to številko pomnožimo s povprečno starostjo obiskovalcev – dobimo cifro tam nekje okoli velikega poka!
Velik pok se je zgodil tudi tisti večer v Tivoliju. V upanju na še veliko takih koncertov v bodoče!

Tekst: Dragan Babuder

Foto: Bojan Okorn

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.