Sleepthief v Gromki

Sleepthief_180210_02

Ljubljana / Klub Gromka
18.02.2010
 
Niti predstavljati si ne morem, kako izgleda ‘stekleni strop’ v glasbenem establishmentu, in kakšna točno je narava in oblika silnic, ki preprečujejo, da bi se v posameznih glasbenih krogih bolj enakomerno uveljavile tudi ženske glasbenice. Vseeno se preboj skozi ta stekleni strop zgodi le redkim, in vsaj za jazz in še posebej za njegove svobodnjaške robove lahko rečem, da se vestno ogiba feminizaciji in je še vedno pretežno moška reč. Njega dni, ko je bila klubska margina dostojna le za kurbe, se zadevi še ni bilo za čuditi; vseeno je morda žalostno, da je strukturna inercija tega žanra zaprla za ženski izraz in si amputirala potencialne oblike, ki bi se porodile s širšim naborom ustvarjalcev. Ali gre tu le za manjkajočo kvantitativno razsežnost ali pa gre nemara tudi za kvalitativno razliko, je odprto vprašanje. Binarna opozicija moškega in ženskega principa je deloma zagotovo mit in po nekaterih interpretacijah gre za čisti kulturen artefakt. Po spet drugih lahko ta par opazujemo kot emanacijo narave stvari in sta torej moška in ženska struktura občutenja v svojem bistvu različni. No, v vsakem primeru sta tako obstoj kot oblika te spolne razlike materialno dejstvo, in ker v svobodnjaških formah navadno pihajo, brenkajo in tolčejo pretežno moški, sta na voljo dve izpeljavi; nemara ženske pač niso za te glasbene vode, ali pa je morda v sam žanr (ob spremljajočih izobraževalnih, akademskih in drugih vzvodih) vtkana določena mera šovinizma. Klišejska raba psihoanalizmov pravi, da telesna kontekstualizacija instrumentov pogosto implicira seksualne podtone (kitara je seveda kronski inštrument te kurcoidnosti), in z dobršno mero skepse se človek lahko o tem resno povpraša; tudi svobodnjaškim godbam lastna agresija v mimiki ter produciranem zvenu se (v šovinistično realnost interpeliranemu) človeku navadno ne zdi nekaj, kar bi pritičilo ženski. A takšno branje je dvomljivo; če imaš odgovor vedno že pred vprašanjem, potem se reči pač prilagodijo odgovoru in nekaj se zdi moška/ženska praksa le za to, ker njeno moškost oz. ženskost pač predpostavljaš.
 
Kakorkoli že, sorazmerno redka je možnost, da se v enem tednu na naših odrih zvrstita dve izvrstni ženski saksofonistki in ob zgornji refleksiji za popotnico se lahko nadejemo nekaj ‘ženske godbe’. V torek pride v Klub CD pihalka Jessica Lurie s sicer precej distinktivno njujorškim in zagruvanim zvokom, minuli teden pa se je v Gromki mudila še Ingrid Laubrock v zasedbi Sleepthief. Za te bi se težko uporabila kakršnakoli zagruvanost, kvečjemu bi bila nekaj lažja geografska umestitev v evropsko freejazzovsko tradicijo; vsaj kar se tiče saksofonistke, katere igra me je pogosto spominjala na našega rednega gosta in enega Fotrov, britanca Evana Parkerja. Ta je v lani skupaj z Zlatkom Kaučičem odigral enega najboljših impro koncertov lanskega leta, v katerem je bil vrhunski tako njun dialog kot tudi (zvočno) komuniciranje z občinstvom (konkretneje, občasnim otroškim jokom). Parkerjev saksofon je lahko liričen tako v mirnejših momentih kot v agresivnejših in hitrejših pasažah, saj je sodobni freejazzovski idiom v marsičem pravzaprav njegov in ga obvladuje s tisto gotovostjo, v kateri skoraj spregledaš formo v prid čistega zvoka. Kontinuiteta njegovega zvoka pod prsti in pljuči Ingrid Laubrock je deloma prav v tej osebni zvočnosti. Njena saksofonska govorica se namreč skoraj dosledno izogiba standardnim freejazz obrazcem. Občasno se je vanje zatekla prehodno, med iskanjem nove smeri nastajajoče glasbe, a vse te forme so se kmalu zdrobile v raziskovanje barvnega spektra saksofona in nastajajoče aplikativne potenciale. Samosvoje je gradila lirične momente, kateri se prek freejazzovske glasbene kontinuitete v nereflektirano maniro pogosto izgubijo, ob tem pa s prav tako izvirnim pristopom pletla tudi standardne glasbene erupcije. Bolj kot po diktatu lestvice je igrala po diktatu pulza, in na trenutke se je človeku prav blaženo zazdelo, da pravzaprav ne posluša jazza.
 
Ali gre vse to pripisati kreativnim potencialem margine, kar kot ženska ustvarjalka nedvomno je, je seveda odprto vprašanje. Najsi bo tako ali drugače, reči, da smo poslušali žensko godbo, bi bilo nepošteno do ostalih dveh muzikantov na odru, Liama Nobla na klavirju ter Toma Raineya na bobnih. Milje slednjega hitro prikliče drugo lansko vzporednico, ko so povsem na začetku leta tega kronali Buffalo Collision s Raineyevim občasnim somuzikantom Timom Bernom na saksofonu. Takrat je četverica prikazala meni dotlej in odtlej še neviden nivo kompleksnosti in prefinjenosti skupinske igre; bolj ko v žanrskih diktatih so se mudili v najbolj vsakdanjih oblikah sociabilnosti, in vstopanje ter prepletanje inštrumentov je skreiralo tako živ organizem, da ga v retrospektivi kar težko zreduciram na preprost koncert. Sleepthief so sicer nekoliko druge baže z vidnejšo individualnostjo posameznih glasbenikov, in kar jih liči na dobro leto oddaljen večer v Klubu CD, je koherenca posameznih smeri skladb. Igrali so s transparenco, ki se je včasih zaznala tudi kot neke vrste testiranje terena in preliminarno raziskovanje, ki sta se potem vedno razrasli v improvizirane strukture, ki so rasle iz sebe. Na klavirju je tako Liam Noble večinoma izrisaval skoraj neoklasične impresije, s katerimi je potem počakal na odziv ostalih dveh muzikantov, nato pa včasih kot zaledje in poredkeje v ospredju kot arhitekt nanašal nove in nove plasti na osnovne impresije. No, metafora arhitekta pri njem hitro postane neprimerna, saj je z isto metodičnostjo vso nastalo arhitekturo spet drobil v manjše kose oz. jo pustil zdrobiti sinkopirani in rezki ritimiki Raineya. Ta se za razliko od bolj previdnega dela Nobla in Laubrockove ni zanašal na impresije, in bolj kot na niansirano nanašanje ostalih dveh se je zanašal na konfliktno in kontrastno metodo medigre, in njegova čvrstost je v intimnost drugih dveh vnašala določeno mero dialektične napetosti, ki bi jo občasno vsaj jaz lahko pogrešil. Četudi in ker se šele z Raineyem vzpostavi identiteta Sleepthief, se je občasno izkazovala daljša skupna zgodovina ostalih dveh in nakazovala možnost bolj pretanjenih in minimalističnih sekvenc. Možno je seveda, da so redne in tragikomične intervencije iz občinstva (konkretneje, neko moteno-pijansko jamranje in stokanje) sprva distorzirale takšne momente, na kar se je trojica adaptirala z bolj gosto in na neumestnosti odpornejšo godbo, in da smo dobili prav posebej lokalizirano različico njihove glasbe.
 
Da se vira intervencij ni odstranilo iz Kluba, je bilo moteče in obenem vredno vse hvale. Na takšnih momentih se približujeta teorija in praksa Metelkove, in če zbrano poslušanje zahtevne godbe lahko implicira določen elitizem, je sočasna kontekstualizacija družbenih izmečkov tisto, na čemer se lahko gradi identiteta alternative. Demokratičen prostor ni (le) tisti, ki ga za to deklarira civilna družba, mladostniška aroganca ali katerakoli že instanca, marveč je to zelo fluidna označitev, ki se porodi in poraja bolj v malih koncesijah tistim momentom družbenega, ko je človeku nekam nerodno in se v zmesi sočutja in studa niti ne upa pogledati v objekt distorzij. V momentu, ko si človek res zaželi varnostnika oz. neko instanco fizične sile, je možnost samorefleksije in alternative. Kar se tega tiče, se vrhunski bend, ob katerem se mi je skorajda cedila slina iz prevzetih ust, ni najbolje znašel. Če se spet povrnem k nastopu Evana Parkerja in Zlatka Kaučiča, sta ta dva neumestnost (otroški jok) vključila v svojo debato. Sleepthief so potenciale neumestnosti (brbljavega kričanja) preprosto ignorirali oz. se prilagodili le z prekrivajočo jakostjo. Zdelo se je, da jim je malo nerodno in raje so pohiteli dalje. Laubrockova ter celotna zasedba se resnično ni povsem podredila freejazzu kot določujoči instanci, a še korak višje so kot takšno instanco vseeno vzeli koncert.
A to kakšen…
 
Tekst: Anže Zorman
Foto: Uroš Škrjanc

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.