Odmevi samurajev in kamikaz – Mono v Menzi

Balžalorsky/Drašler 3o

Balžalorsky/Drašler 3o

Ljubljana / Metelkova mesto / Menza pri koritu
20. 2. 2010

Zadnjič mi je kolega skušal razložiti kakšna (in zakaj taka) je njegova sodba o nekem albumu (katerega niti naslov niti izvajalec mi sedajle na padeta na pamet, tako ali tako pa ni bistveno) in fant me je pobaral: „Hm, a pa ti je všeč post-rock? Aja, kaj sprašujem, saj greš na Mono.“ In četudi se mi z definicijami glasbenih žanrov nikoli ni zdelo pretirano koristno obremenjevati, mirne duše rečem, da oznaka post-rock v primeru Mono dela krivico, oziroma je zelo nepopolna in shirana. Pa pojdimo od začetka. Kaj že vemo? Mono so se k nam vrnili tretjič. Prišli so v nabito polno Menzo, kar je bilo slutiti. Za predskupino so jim bili najprej naštimani Nikki Louder, ki so v zadnjem trenutku odpovedali zaradi poškodbe.

Tako smo v soboto namesto njim imeli priložnost najprej prisluhniti Balžalorsky/Drašler 3o, ki se na svoji myspace strani opredelijo kot eksperimentalni jazz tercet. V redu. Glede na opis in prisotno klientelo se njihov glasbeni izraz zazdi celo morda celo malenkost bolj ustrezen za predvožnjo japonskim muzikalnim gigantom. Za marsikoga povsem neznano ime je pripravilo sladko, a zelo kratko presenečenje. Tudi če so začeli igrati točno ob 21.30 (Metelkova ali pa vsaj Menza res postaja pravi zgled točnosti začenjanja koncertov, niti akademskih četrt nam ne privoščijo več), zadeva ni mogla trajati več kot pol ure, saj so se ob desetih trije čisto prijazni fantje že odpravili z odra. Kljub zelo jedrnatemu udejstvovanju plus točke od mene dobijo že zato, ker se me da z udarno ritem sekcijo in solidno basovsko linijo v marsikaj prepričati ali pa vsaj pridobiti pozornost in, ker funky primesi niso vedno nekaj, kar z lahkoto toleriram, pa je tokrat vseeno izpadlo simpatično.

Po polurni pavzi (spet, točno ob uri!) pa Mono, ki s svojim zadnjim albumom nekako primerno zdrsnejo v to naše neskončno zimsko vzdušje, za katerega se zdi, da bi se lahko počasi vendarle končalo. Na odru so se pojavili povsem nepompozno, kot da ne bi hoteli, da se kdo preveč ukvarja z njimi. Pravzaprav sta taka tudi celotna njihova drža in nastop: stik s publiko praktično neobstoječ, tudi medsebojno člani med koncertom niso komunicirali čisto nič več, kot je potrebno, da njihova glasba dobi formo in vsebino, ki so si ju zadali pripraviti. Nekaj, kar je bilo za njih vedno značilno, je to, da so v ospredje postavljali svojo glasbo in občutja. Glasba je ves čas sredstvo komunikacije, glasba je tisto, zaradi česar so so na sobotni večer pojavili pri nas in glasba je konec koncev tisto, kar je tudi mnogoštevilen živelj prignalo na Metelkovo. Nekaj mi ne da miru, da se moram tokrat vendarle dotakniti tudi prisotne publike. Da je nemir ob tako številnem obisku in koncertu tega formata velik, je sicer razumljivo. Da ima človek občutek, da nekateri sploh niso prišli na koncert, ampak le malo na toplo ob piksno piva, pa je trpka misel, ki se je ni dalo otresti – čeprav zna biti izvita iz tega, da me je gneča pozicionirala preblizu šanka. Na srečo je bila glasba dovolj fantastična in izvedba dovolj mogočna, da večjega trpljenja vseeno ni bilo zaznati. Mono trenutno naokoli predstavljajo svoj najnovejši album, zato ni bilo nepričakovano, da so se osredinili nanj. Kar je dobra novica za tiste, ki so Mono začeli poslušati pred kratkim in malo manj idealno za tiste, ki smo jih vzljubili s prvima dvema albumoma. Seveda z njihovim aktualnim albumom Hymn to the Immortal Wind ni čisto nič narobe, daleč od tega, vendar pa gre za nekoliko bolj cinematično in orkestralno izkušnjo; ukročeno verzijo njihovega siceršnjega do potankosti izdelanega razgrajanja; za prefinjeno ustvarjanje zvočnih pokrajin, z manj hrupnih izbruhov in bolj atmosferičnim tokom glasbe. V tokratnem nastopu je bilo manj nasilnih momentov, ki zdramijo iz popotovanja po zvočnih svetovih te 4-članske zasedbe, ki zvokovno daje vtis orkestra. Manj agresivnih zbujanj, ki ustavljajo dih, več dolgih popotovanj po neskončnih prostranstvih naših misli in občutkov; na kratko: več pozitivnosti, prijaznosti in še več prostora za lastne interpretacije že tako odprtih zgodb.

Pri koncertih Mono gre za katarzično izkušnjo. Če ne gre, potem verjetno nekaj počnete napak. Zdi se mi, da sem nekje na hitro ošvrknila opis koncerta “Mono razvneli ljubljansko publiko” in s tem se nekako ne gre strinjati. Gre za nekaj povsem drugega kot razvnemanje publike: stvar je v tem, da lahko s pomočjo njihove glasbe poslušalec kanalizira vse tiste občutke, ki jih zmore vzbuditi in pravilno usmeriti le natančno odmerjena doza te orgazmične instrumentalne godbe. Na ta način najdena in prebujena čustva se sicer res manifestirajo različno, a tokrat smo se zelo tipično za koncerte Mono pozibavali z zaprtimi očmi in drseli v nek čisto drug svet… Svet, ki nam je morda blizu, a vanj ne moremo in nočemo vedno vstopiti. Mono so očiščevalno zvočno doživetje vzponov in padcev, črnega in belega, ljubezni in sovraštva, vzhičenosti in melanholije. Če si tega le želite, se lahko z njihovo pomočjo spopadete z vsemi svojimi bipolarnimi nasprotji. Eden izmed koncertov leta (pa smo komaj dobro začeli).

Tekst: Nina Hlebec
Foto: Uroš Škrjanc

Fotogalerija:

Povezani članki:

Značke: