Kraški solisti & Jackie-O Motherfucker

Kraški solisti

Kraški solisti

Ljubljana / Kino Šiška
15. 02. 2010
 
Če človek poizkusi žanrsko reglementirati oziroma vsaj ohlapno opredeliti kolektiv Jackie-o Motherfucker, je v resni zagati. Takole za začetek; space rock, neo-folk, free-folk, indierock, postamericana, postrock in psihedelična countryrock dronaža so okvirno že precej blizu, če jih seveda podčrtaš še z nekaj eksperimental-nekaja. V napovedniku organizatorja so kar elegantno sintetizirani v prosto improvizirano neo-folk psihedelijo, nemara še bolje pa se jih zajame z označbo NWA oz. New wierd America. Slednje jih kontekstualizira ne le zvočno marveč jih locira najprej geografsko, zatem pa jim kot nedvomno primarno inspirativno figuro postavi na začetku tisočletja preminulega kitarista Johna Faheya. Ta je se je na začetku svoje vplivne kariere ukvarjal predvsem z retrospektivnim iskanjem in predelovanjem korenin (pretežno ameriške) glasbe; vsaj meni njegove zgodnje plošče ujamejo samo esenco ruralne Amerike in njen način valovanja žitnih polj s sončnim zahodom za ozadje. No, roko na srce, bolje rečeno bi bilo, da ujame esenco klišeja Amerike; s tem bi se v svojih poznih letih strinjal tudi sam Fahey, ko je svoje bukolične impresije imenoval za sentimentalizem. "How can I be a folk? I’m from the suburbs you know." Tako je obrazložil svoj obrat k bolj eksperimentalni ter disonančni glasbi v devetdesetih, ko je začel sodelovati z rokerji, kot so Cul de Sac ter Jim O’Rourke, obenem pa na svoji založbi kazal vse izrazitejšo afiniteto do avantgardne jazzovske godbe.
 
Predmestje skratka; ob vseh drugih oblikah boja z dolgčasom ter eskapizma je svoj pečat Ameriki nedvomno pustil LSD, in v sredini devetdesetih (ko so se Jackie-O Motherfucker prvič sestali) oz. na začetku novega tisočletja (ko je izšla prva resna plošča Fig 5) je Faheyeva premestitev ameriških korenin v novo resničnost suburbie padla na plodna tla. Jackie-O Motherfucker so njegov sentimentalizem v svoji diskografiji preželi s tradicijo psihedelije in novim valom artrocka; človek bi nemara dejal, da so se namerili pisati post-reaganovske soundtracke za Wendersov film Paris Texas, kateremu je nesmrten soundtrack odigral bolj straightedgerski kitarist Ry Cooder in (kar se mene tiče) finaliziral ter zaokrožil atmosfersko mitologijo Amerike, h kateri je v šestdesetih tendiral Fahey.
 
Skozi porozne meje kolektiva se je zvrstila vrsta muzikantov, in pravzaprav nimam pojma, o kakšni kadrovski kontinuiteti lahko govorim pri primerjavi meni njihove daleč najljubše plošče (in ene naljubših nasploh) Magick Fire Music iz leta 2003, ter včerajšnjega koncerta Jackiejev v mali dvorani Kina Šiška (predstavljali so novo ploščo, katere sice še nisem slišal). Plošča Magick Fire Music je…no, natačno to, magična ognjena glasba. Zavoljo tega me je bilo malce strah, saj je ob takšni instanci priemerjave večer nudil obete subjektivnega razočaranja, pa tudi objektivne razvodenelosti. Vsaj o slednjem ni govora; četverica (dve kitari, bas, boben in armija efektov) na odru je začela plesti zdronirano kitarsko govorico countrya, bluesa in vseh možnih space-psych-free pridevnikov, ob vsem tem pa je bila ta govorica jasna in artikulirana, z ravno pravimi dozami sentimentalnih kitarskih akordov ter melanholičnih vokalov. Za razliko od prejšnjih plošč so igrali precej zvezno muziko in psihedelični moment je bil bolj v smislu indijskih rag kot drobnih in glitchy iregularnosti, s katerimi so sicer pristopali k materialu.
 
Skratka; vse skupaj izredno solidno, nemara kar odlično ves tisti čas, ko so za zaprtimi očmi švigala blago fraktalna žitna polja in skoraj brez cinizma citiran Wendersov Paris Texas. Človek je lahko kar plaval in plaval skozi tisti posrečen glasbeni efekt breztežnosti… breztežnosti, ki se je vsaj zame vendarle počasi začela prevajati v medlost. Pa niti ne medlost, in z izjemo komada ali dveh so bili ostali bolj ali manj jasno ter silovito artikulirane celote; bolj je postala problem zveznost, ki za razliko od njihove natrgane dinamične slike s Magick Fire Music ni zmogla dovolj intrigirati človeka za tisto koncertno napetost, ko te prikovanega na zic ven ne spravita niti mehur in še manj cigaret. In – aha – tu je kleč; zic, jebemo, oz. njih manjko. Nemara je kompletno občutje medljenja tekom koncerta le v tem, da se je telo bolj kot na zasanjano opletanje z glavo osredotočilo na prestopanje na mestu ter iskanje optimalne pozicije v izrazito suboptimalnih pogojih. In od tu pa do duhovne senzacije dolgčasa je le majhen korak; očitno dovolj majhen, da sem se solidni muziki navkljub včeraj vanj prav neumestno spotaknil.
 
Tekst: Anže Zorman
Foto: Uroš Škrjanc

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.