Defonija v Gromki

defonija0

Defonija: Pokemachine, Tree People/ Klub Gromka
11. 02. 2010
 
Četrtkov večer, klub Gromka in dva nastopa v okviru koncertnega sklopa Defonija. Nekje med drugim koncertom sem si poslal sms; bil je nekakšno sporočilo v steklenici, poslano v prihodnost. Utemeljeno sem slutil, da bo sledeče popivanje dodobra zdrobilo večino spominov in zatorej sem si nekaj hipnih utrinkov zabeležil kot oporne momente recenzije. Morda niti ni bilo  potrebno; zjutraj mi je šumenje v ušesih hitro priklicalo vsaj generalen vtis, in bolj kot spomini se je zdrobil sistem slušne recepcije. Bilo je hrupno v vsej paleti pomenov hrupnosti (tako v decibelni jakosti kot frekvenčni podivjanosti, vmes pa še v sami naravnanosti muzikantov ter v končni fazi v njihovi žanrski opredelitvi). Na srečo večera vendarle ne morem zreducirati samo na to. Hrupnost ni bila le drugo ime za samozadosten in samovšečen diletantizem. Ta je namreč resna nevarnost v godbi, ki ruži po svetu pod označbo noise in zavoljo česar se takšni dogodki zgodijo sorazmerno redko, za povrh pa tudi sam iz preventive te navadno kar izpustim. Ampak ajde, znamka defonije je navadno kar solidna referenca za bilokatero muziko, pa tudi prek spleta dosegljiv material je obetal zanimivo glasbeno izkušnjo v živo (preko domačega ozvočenja in brez primernega konteksta pač ne more funkcionirati do te mere, ki bi upravičila slušanje).
 
Na z efekti prelepljeni kitari, čudno prepariranem gramofonu in izvenserijsko opremljenem setu bobnov, predvsem pa na zaledju modernističnih praks so začeli hrup-ovati nemško/norveški Tree People. Kaj so počeli sonično, je težko ulovljivo. Gosta zvočna gmota je po eni strani funkcionirala preko dinamike, ki je ličila na v koncertno dolžino razpotegnjeno prometno nesrečo in ki je v tem kontekstu neko koherenco tudi imela. Po drugi strani se je zvočnost izkušnje razširila na bolj celostno senzualnost, in frekvenčna radikalnost je skupaj z jakostjo funkcionirala kot teror. Tu vstopi omenjeno izročilo avantgarde – prevpraševanje meja koncertnosti in same glasbenosti; do kje se lahko involvira poslušalca, se ga lahko poškoduje in kje se ti. drive spremeni v nasilje; koliko je latentna agresija prisotna v glasbenem užitku, in koliko je ugodje spojeno s konceptom glasbe, pa tudi kaj vse je potrebno za glasbenost samo (in tako dalje). Ne gre za nova vprašanja, in tudi Tree People jih ne artikulirajo posebej izvirno. A za razliko od marsičesa drugega v zgodovini avantgarde se ta vprašanja niso razrešila v postmoderno vse-priznavanje, marveč jih noise kot žanr vseskozi postavlja s precej marginalnimi odmevi; lahko bi rekel, da je noise upravičen v svoji metodi in je torej v končni fazi povsem opravičljivo raje ostajati doma. Dovolj smo stari in obenem skromni, da take reči lahko prepustimo bolj kompetentnim ter tistim malo pretencioznejšim.
 
A vendarle sem prišel in tudi blazno užival. Poleg že omenjenega konceptualnega zaledja in monstruozne prezentnosti izvajane muzike je za ugodje skrbela živost, ki se je po eni strani kazala v zvočnem dogajan ju, to pa je bilo po drugi strani tudi neločljivo zvezano s vizualnim elementom z DIY-inštrumenti oboroženih glasbenikov ter njihovo izvajanju primerne (oz., še bolj zanimivo, povsem neprimerne) mimike. Pa zadeve še vedno nismo izčrpali, in vse skupaj je v zadnji instanci mojemu osebnemu okusu legitimizirala agresija. Neprikrita in brez oblačenja v manire se je kazala neka rušilna in brezprizivna tendenca, ki morda počiva v vsakem, in ki brez dvoma počiva v meni in se že od ranih let adolescence kaže v tej ali oni glasbeni izbiri (naj bo to tehno, black metal ali free jazz) oz. v specifični potezi glasbenega užitka ob teh muzikah. Na nek način je infantilna, in zavoljo z njo (pre)skladne narave nojza je infantilen morda tudi ta. A bolj kot infantilnost je morda prava beseda neprimernost za rutino, in v glasbeni/koncrtni rutini je res navadno ni zaznati tako brez sramu; no, tokrat je pasalo ko sam hudir, in ta cvrčeča juha s perkusivno podlago je en tistih momentov avantgarde, v katerem se je čisto čutno ugodje (s pripadajočo bolečino vred) uspešno združilo s konceptualno abstrakcijo in implicitnim intelektualizmom ter impotenco.
 
Hrupni trojici je v občutno izpraznjeni Gromki sledila še dvojica Pokemachine z italijanom Matteom Mureddujem na vokalu, efektih in cdplayerju z nasnetim materialom ter z Adersom Hano na bobnih z elektronsko razširitvijo. Kaj sta izvajala ta dva je spet kaj težko reglementirati; vokalne vragolije, postmoderna eklektika, industrijal s smislom za humor, teatralični rokenrol in hopa-cupa ritmična monotonija so le delček asociacij, ki so preživele nadaljevanje večera. Takšno asociacijsko pestrost bi bilo nemara nekam čudno označiti kot minimalizem, a prav za to je šlo; za minimalizem tako v instrumentalnem naboru kot v dosegu pretenzij. Fanta nista ciljala visoko, pa sta vendarle z evidentnim entuziazmom in predanostjo nadjebala tako svoje cilje kot mnoge bolj resne muzikante. Skupaj zlepljeni delčki žanrov so sestavljali precej mišmaš kolaž, katerega so skupaj zlepili hrup, distorzija, izvirnost vokalne interpretacije, še najbolj pa zabava. Bilo je, kot je bilo zapisano že v napovedi koncerta, špasno.
 
Za konec še to; jakost vsega tega špasa pač ni bila zdrava in povsem možno je, da je pri poslušalcih prišlo do nepovratnih poškodb. Kar se mene tiče lahko pač zamahnem z roko in si rečem rokenroll; kako je z drugimi ne vem. Vsekakor pa vprašanja meja glasbe v smislu nasilja niso bile razrešene, in povsem možno je zadevi reči tudi prehrupna bedarija, ki bazira v posiljeni marginalnosti in pomanjkanju spoštovanja do poslušalca. Tudi prav in kar se mene tiče tudi ta interpretacija ne zmanjša osvežitvenega potenciala četrkovega dogodka, kvečjemu lahko zruši vse zgornje izvajanje v masturbacijo, ki prekriva preprost in infantilen užitek v hitro dostopni potešitvi. Tudi prav.
 
Tekst: Anže Zorman
Foto: Kaja Brezočnik

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.