Analena – Inconstantinopolis

Analena - Inconstantinopolis

Analena – Inconstantinopolis

2009 / Moonlee Records

Od prejšnjega studijskega albuma slovensko-hrvaškega ognja Analena, Carbon Based (2004 / Moonlee Records) je minilo že kar nekaj let, poleg tega pa se je skupina spopadala s kadrovskimi težavami in tako na trenutke dala celo misliti, da je njihova zgodba končana. Na srečo se je bend zbral, ponovno sestavil ter kljub enemu članu manj odločno krenil naprej: novim posnetkom in koncertom naproti. Tako je letos na cedeju in 12” vinilu izšel novi album, Inconstantinopolis, seveda izdan pri domači, pravzaprav matični Moonlee Records.

Analena je od prejšnje izdaje torej pet let starejša in zrelejša, kar se nekoliko pozna tudi na samem zvoku albuma. Če ste nemudoma pomislili na mehkobo, ste imeli prav, saj je Inconstantinopolis nekoliko blažji od predhodnika Carbon Based, ki je pržil bolj surovo in direktno. Če nadalje to vzamete kot dobro stvar, se vam na aktualnem albumu odprejo možnosti nekoliko »progresivnejše« Analene z bolj razdelano strukturo komadov in potrpežljivim in neobremenjenim prepletanjem kitar, ki dajejo občutek spontanosti, nepreračunljivosti in celo improvizacije, ki pa seveda ne sili čez okvire, ki jih postavlja ritem sekcija. Prav kitare, ki v hierarhiji zvokov zasedajo mesto takoj za prepoznavnim Aninim vokalom, dajejo aktualnemu zvoku Analene čistost in neposredno rokenrol udarnost, saj se Mijo in Miran (za)vestno izogibata pretirani uporabi efektov. Morda bo kateri od starih fenov nekoliko zabrundal, da je Analena izgubila ostrino, a se sam s tem ne bi mogel strinjati, saj je Inconstantinopolis vseeno strasten in predvsem neobremenjen album.

Neobremenjeni z žanri (kljub temu, da jim lepijo nalepke screamo / emo / whatever), trendi, morda tudi pričakovanji publike Analena zadovolji v prvi vrsti sebe ter poskrbi za dostojen dokument časa in prerez, kako zvenijo po več kot desetletju igranja in ustvarjanja. Kljub vsemu se ne morem znebiti občutka, da so jim kadrovske težave povzročile kar nekaj preglavic v evoluciji benda in da bi Analena ob bolj konstantnem igranju in izdajanju plošč zavoljo radovednosti zavila tudi izven sebi poznanega in domače zvenečega polja ter svoj prepoznaven zvok nadgradila tudi s kakšnim nepričakovanim odklonom. Morda pa kakšno presenečenje še pride …

Peter Cerar

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.