Alexander Vatagin & Octex v Menzi pri koritu

Octex

Octex

Ljubljana / Menza pri koritu
4. 2. 2010
Vstopnina: 6€

Za začetek priznanje: včasih se človek na koncert odpravi kar tako. Brez pretiranega predhodnega poznavanja nastopajočih, le s šopkom priporočil, ki so jih podale domnevno kredibilne referenčne osebe. O Alexandru Vataginu, ki je Menzo pri koritu naskočil na četrtkov večer v družbi predvozača Octexa, je večina informacij in prisluhov pricurljala z njegove myspace strani. Šumenje, piskanje, distorzirani lo-fi zvoki in potencialni soundtracki za popotovanje vesoljske ladje Enterprise, ki odkriva čudne nove svetove in išče novo življenje in civilizacije ter gre hrabro tja, kamor še noben človek ni šel. Če ste raziskovalen tip človeka, se sliši kot nekakšna glasbena obveza.

Naskok na Menzo pri koritu, ki zadnje čase bojda doživlja nekoliko turbulentno politično obdobje, se je začel okrog desete večerne ure. Pogled na prizorišče in splošno vzdušje: povsem različno kot ob dogodkih drugih  dimenzij, ki so nas tam držali pokonci pretekle mesece (Sunset Rubdown, Klubski maraton, God bless this mess). Manjši oltarček sredi dvoranice: samplerji, sintetizatorji in podobna golazen. Zadevščine v roke vzame Octex in deluje kot da ima solidno znanje o tem, kako se z njimi upravlja. Ustvari se neko atmosferično razpoloženje, ki je avtorico teh vrstic mentalno najprej popeljalo v filmske sfere – prve asociacije padejo na apokaliptične vizije puščave realnega iz filma Matrica; nekatere kasnejše tudi na širne poljane, pod nevihtno mediteransko nebo; v nekem momentu med poslušanjem pa se prikrade tudi daljni spomin na konfuzni poletni večer, ki je svojo formo zavzel v obliki ležanja pod zvezdami v izbrani družbi. Skratka, zanimiv ritem, ki se je še posebej lepo razvil skozi celoten nastop (če je že na začetku bil nekoliko nedefiniran), ki ga je lepo dopolnil rahlo dubovski prizvok skupaj z barvno pestrimi zvokovnimi dodatki.

Sledil je prav tako solist, v Avstriji živeči Ukrajinec Alexander Vatagin. Samouk, ki se je z glasbenim udejstvovanjem začel ukvarjati relativno pozno, je imel dve glavni orožji: violončelo in do konca lepo računalo z ikono enega in edinega Jabolka. Vse lepo in prav, fant je prav zagreto začel drgniti po svojem zvestem inštrumentu in škripanje in udrihanje po strunah, ki sta nas doletela, je nekaj, kar je bilo za pričakovati glede na njegov repertoar, kolikor mi ga je uspelo absorbirati pred koncertom. Svoje violončelo je očitno tudi že predhodno posnel in ga potem bistro predvajal s svojega elektronskega pomočnika, skupaj z ostalimi zvočnimi dodatki in šumi, ki so sestavljali nekakšno, recimo da, celovito zvočno podobo. Celovito predvsem v smislu tega, da kljub naboru takih in drugačnih škripanj ter distorzij vendarle ni bilo zaznati kakšnega izrednega odstopanja od neke splošne zvočne usmeritve, ki bi ponujala kak hud presežek. Ob poslušanju so tako meni kot poslušalcu, sedečemu ob meni (da, da, v Menzi smo na koncertu sedeli in to relativno udobno!) prihajale na misel najrazličnejše bizarne podobe: detomor, umiranje kitov in ostale življenjske tragedije. Kaj je po glavi rojilo ostalemu maloštevilnemu poslušalstvu, je na srečo ostalo varno skrito v njihovih mislih.

Naj bo zaključek tokrat ekstra subjektiven, ker gre tudi za izvenserijsko glasbeno izkušnjo: čisto soliden in nemara prijeten uvod domačega Octexa in precej enoličen nastop Alexandra Vatagina, ki nekako ni znal pritegniti teh kritičnih ušes. Krivim pomanjkanje izkušenj s tovrstnimi glasbenimi potovanji in se v koncertnem ciklu Con-fine Aperto nadejam koga, ki bo resnično navdušil in znal pritegniti. Čeprav je povsem mogoče, da večer sploh ni bil namenjen izvabljanju navdušenja, ampak kontemplaciji in prijetnemu pogovoru. V tem primeru je šlo za popoln uspeh.

Tekst: Nina Hlebec

Foto: Uš

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.