Večer alternativne kulture v Cankarjevem domu – Marko Brecelj

marko_brecelj_01

Ljubljana / Klub CD
19. 01. 2010

Je morda še kaj bolj absurdnega kot postaviti Marka Breclja v Cankarjev dom, pa četudi je to le oder Kluba CD, ki je po pravilu bolj intimnega značaja, a se je tokrat vanj narinila takšna količina in vrsta publike, da se je že v samem začetku obetala huda veselica? Ne razumite me narobe, Brecelj je vsekakor eden prvih v vrsti, ki milorečeno zasluži pojavljanje po ustanovah, ki se kličejo kulturne, in ne samo zato, ker je preprosto legendaren, ampak predvsem zaradi tega, ker je vedno znova in znova pripravljen zganjati akupunkturo slovenskega družbenega telesa, pa četudi je to še tako brezupno početje. Ka ka ka kapo dol, bi rekel vitez slovenskih zelenic Katanec.

Dvoje stvari se mi zdi pri pojavljanju Breclja v Cankarju še posebej bizarnih. Prvo je to, da človek, ki z vsem svojim srcem prezira establišment, ki ima precej zaslug za obstoj slovenskih mladinskih centrov, ki jih kljub nekaterim pomanjkljivostim imamo, ki fuca kuglice iz vate v Ruplov obraz, ki tapicira cerkvene zvonove, ki se provokacije radi pusti pretepsti policajem, stoji sredi tako visoko kulturne ustanove. Če bi bil Brecelj na letalu, bi bila bomba tisto zadnje, kar bi potreboval. In drugo – Brecelj je očitno eden redkih, ki bi bil sposoben sam napolniti Gallusovo dvorano, ne glede na to, da trmasto vztraja na svojem in da je precej takšnih, ki se ga še bolj trmasto izogibajo. Odsotnost z odrov očitno ne vpliva na njegov sloves, ravno obratno – manj ga vidimo, rajši ga imamo, ko pride naokoli. In carja Marka vidimo na žalost bolj poredkoma.

Kakega škandala, samovžiga, obmetavanja kogarkoli s čimerkoli si tokrat Brecelj ni privoščil, morda mu izvajanje mehkega terorizma prepoveduje pogodba, ki jo je na pol gol kot resnica, držeč se za trebuh in ne za srce (že ve sam zakaj), podpisal kar pred publiko. Ali pa je stavil na to, da se bo z malce počenimi glasilkami, ki jih je pred kratkim ujela burja, uspel toliko zameriti publiki, da ga bo vrgla skozi vrata. Pri Breclju si nikoli nisem čisto na jasnem, ali bi ga to razžalostilo ali pa morda še bolj razveselilo in bi se poskušal na vsak način vrniti nazaj, tako da bi bilo morda vredno to kdaj reda radi poskusiti in postaviti njegovo bojevitost na preizkušnjo. Tokrat mu to pač ni uspelo, tako da je po vsakem komadu vedno bolj ginjen ugotavljal, da ima pred sabo razprodano dvorano trdoživega poslušalstva, ki ne bo klonilo pred njim. Pa saj si je kriv sam; če ne bi s seboj pritovoril kakih 50 litrov refoška, bi bilo morda vzdušje nekaj bolj resnobno, tako pa je bilo vzdušje v obratnem sorazmerju z vsebino flaškona vedno bolj veselo tako pod odrom kot tud na njem in kdo ve, na kaj bi še naleteli, če bi se znašli pred kakimi stotimi litri rdečega vina in bi se dogodek raztegnil iz dobrih treh ur na šest, sedem ur, ko bi bile dežurne čistilke že pošteno nervozne.

Tako kot je Brecelj čisto neobičajen človek in čisto neobičajen avtor, tako tudi od njegovih nastopov ne moremo pričakovati, da bi bili običajni. Tisti glasbeni del, ki nam ga je predstavil v Cankarju, je poleg vsega, kar se je še dogajalo, kar malce zbledel, čeprav nam je bilo dano slišati praktično vse najboljše in najbolj udarno, kar je ustvaril v svoji karieri, če izvzamemo obdobje z Buldožerjem, na katerega očitno ni najbolj ponosen. Vključno s tisto meni najljubšo nežno cinično priliko o tem, kako rastemo do tal, na katero je, vsaj tak občutek imam, tudi sam ponosen, a mu razglašena struna nekako ni dala, da bi jo speljal kot bi bilo treba. A celota je bila veliko večja kot le zbirka komadov, tako da koncert niti ni najbolj posrečena oznaka za dogajanje. Tudi njegove verbalne puščice, ki jih strelja v vsakogar, za kogar si pač misli, da jih zasluži, bodisi papež, politiki, župani, mediji, pa tud samega sebe zna razpeti na križ, dajejo nastopu tisti nepogrešljivi pečat, razliko med mrtvim in živim nastopom in vedno mu uspe, da se komadi z izrečenimi fusnotami povežejo v celoto, ki pa se, vsaj kolikor sem ga uspel gledati, ne ponavlja in nikoli ni enaka. A to še ni vse, videli smo tudi dva filma; enega o vatentatu na dr. Dimitrija Rupla, ki se je, ko ga je Brecelj zadel s kroglico vate naravnost v obraz, delal, kot da ni bilo nič, pa bi bilo bolje, ko se ne bi, in Slive so zrele, kjer pa se slovenska policija ni ravno delala, kot da ni nič, pa bi bilo vseeno bolje, da bi se, ko je vdrla v prostore koprskega mladinskega centra in Marka najprej zmasirala, nato pa ga odpeljala na sproščujoč obisk koprske policijske postaje. Brecelj je pač tudi odličen provokator in zdi se, kot da vsaka stvar, ki jo naredi, za sabo vleče tako ali drugače precej natančno določen namen vzburjanja javnosti ali vsaj dela nje. Poskrbljeno pa je bilo tudi za jedačo in pijačo, saj so lahko vsi zainteresirani poleg že omenjenega refoška poskusili tudi palačinke z marmelado, a o kvaliteti gostinske ponudbe vam ne morem poročati, saj sem se palačinkami odrekel v dobrobit soljudi, vina pa v dobrobit cestno prometni varnosti.

Breclju je v Cankarja uspelo pripeljati ne samo precejšnje številčne publike, ampak tudi način druženja, ki v takšnih ustanovah ni najbolj pogost – sproščeno druženje s kozarcem v roki brez kakšnega posebnega namena in cilja, kjer je kulturno umetniški program sicer pomembna sestavina, a v precejšnji meri tudi izgovor, da se ljudstvo premakne izpred televizorja in iz dnevne sobe v družbo približno enako mislečih ter se sproti naužije še nekaj kulture. Ne sicer kake visoke, ampak čisto alternativne umetnosti, ki jo ponavadi najdemo v mladinskih centrih ali na kaki Metelkovi. In kar je najpomembnejše, prostor ni pregazil Breclja v visokega umetnika, ampak je on prostor preoblekel v čisto alternativo. In to čisto preprosto samo s tem, da je ostal dosleden samemu sebi in to je čisto preprosto vsa modrost, ki nam jo je ponudil. Tako enostavno, a tako težko dojemljivo. Kdor je odnesel to iskro s seboj tudi skozi vrata, je verjetno malce bližje samemu sebi, za ostale pač škoda. Takšnih priložnosti je bore malo.

Tekst: Uroš Škrjanc
Foto: Matjaž Jaušovec

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.