Toronto Drug Bust: Racija zaradi posedovanja rock ‘n’ rolla

Izak Košir (foto: Anže Godec)

Izak Košir (foto: Anže Godec)

Določenih pesmi ne napišejo ljudje, ampak se te napišejo kar same od sebe. Notni zapisi tovrstne glasbe so v vsej svoji popolnosti običajno skovani v nekaj pičlih minutah kot zrcalo popolnega momenta, za katerega je vredno živeti. Na tovrstni način razmišljata Izak Košir, idejni vodja novega glasbenega projekta na slovenski sceni Toronto Drug Bust, ter producent prvenca omenjene skupine z naslovom Enfant Terrible Rami Helin. Ta bo izšel pri založbi Sedvex 22. februarja. Zvok, razpet med mesti kot so London, Helsinki in Ljubljana, je za naš trg z vidika domačih krogov še neznanka. Ko bi TDB v prihodnosti vsaj doživeli racijo zaradi posedovanja svoje glasbe …

Če se ne motim, se je ideja o Toronto Drug Bust rodila v Londonu. Kako je pravzaprav prišlo do tega?
Izak: Pravzaprav se je sama ideja rodila v Ljubljani. Med obiskom gospoda Neila Leytona iz Toronta in Richa Raganyja. Če se prav spomnim, smo se večer pred Leytonovim koncertom v Ljubljani zabavali pozno v noč. To je bilo leta 2006 ali 2007. Prijel sem kitaro in jim odpel nekaj komadov. Med njimi je bila tudi Jaggerjeva Don’t Tear Me Up in Neil se je odločil: "Brother, you’re gonna sing that song tomorrow at my concert as a special guest". Seveda se mi ni niti sanjalo, v kaj se spuščam, ha ha. Rich pa je ravno iskal pevca za svoj novi bend … Richeva žena Justine je po mojem nastopu na koncertu rekla: "There is your fucking singer". In tako se je pravzaprav začelo. Nato smo šli snemat ploščo v London, kar je spet druga zgodba. Žal se je projekt zaključil po enotedenskem snemanju, kjer smo posneli kar nekaj komadov – mojih in Richevih. Richu se je rodila hčerka, Neil pa se je iz Londona selil nazaj v Lizbono … skratka – vsak je šel svojo pot.

Kako ste se takrat imenovali?
Izak
: Mislim, da nas je Rich krstil za The Strays … jaz pa sem imel tudi neke druge ideja. Moja prijateljica Sara je navijala za ime The Lovers, a to je spet druga zgodba.(smeh)

Kje potem v zgodbo pride Rami Helin?
Izak: V bistvu je Neil predlagal, da je najbolje, če se povežem z Ramijem, ker je dober producent in ker je iz "naše klape". Rami je produciral Neilov komad Either/Or, z njegovim bendom Turku Romantic Movement so včasih skupaj koncertirali. Jaz sem takrat še organiziral koncerte. Ker so nam všeč podobne stvari, smo ohranili stike. Dobro smo se razumeli. Pravzaprav kot da bi se že od nekdaj poznali. Ramiju sem poslal cel kup komadov, ki sem jih posnel sam doma. Skupaj sva nato izbrala najbolj primerne, nekateri so kasneje odpadli. Poleti 2008 pa smo vse skupaj posneli v Ljubljani in nato skoraj leto kasneje zmiksali v Helsinkih.

Kaj je najbolj razumska razlaga za vaše ime The Toronto Drug Bust?
Izak
: Gre za dogodek iz zgodovine glasbe.

Kaj pa najbolj povprečna razlaga?
Izak: Ime mi je bilo preprosto všeč.

Najbolj globoka?
Izak: Hm. Čutim globoko vez s Torontom, čeprav še nikoli nisem bil tam. Dovolj globoko (smeh)?

In najbolj neumna?
Izak: Ti pa ne odnehaš… Najbolj neumna bi bila ta, da bi tam nekoč res doživel racijo zaradi posedovanja drog.

In še najbolj neprijetna razlaga?
Izak: Da jo še bom!

Kako bi opisal svojo osebnost samo glede na besedila, ki jih pišeš?
Izak
: Vidim, da si danes zelo freudovski. Hm… Ne vem. Kakšen vtis pa ti dobiš, če bi sklepal le po besedilih?

Besedna zveza Romantic Movement se mi zdi še najprimernejša za oznako Enfant Terrible lirikalija. Kako pa hočeš, da ljudje razumejo ali dojamejo tvoj nadimek Sir (Izak K.O.)?
Izak
: Najbolj preprosta razlaga bi bila, da gre le za izpeljanko iz mojega pravega imena oziroma priimka.

Občutek imam, da so bila nekatera besedila napisana kasneje – po glasbi in melodiji, v sekundarnem procesu.
Izak
: Mislim, da se motiš. Da pomislim … Ne. Vsa besedila so bila napisana, preden sem stopil v studio. Morda sem tam naredil kakšne korekcije, vendar manjše. So se pa nekatere pesmi med pošiljanjem avdio posnetkov Ramiju na Finsko in nazaj razvile oziroma se je kaj dodalo ali odvzelo. Pri nekaterih je trajalo, da sem ujel pravi trenutek – pri drugih oziroma vsaj pri eni (The Death of Romance) vem, da mi je Rami predlagal, da potrebuje outro, višek, končni odfuk … Takoj sem vedel, kaj misli, prijel kitaro, odigral, posnel, napisal še manjkajoče besedilo in mu takoj poslal prek maila. Bil je šokiran nad hitrostjo. (smeh) Moram pa priznati, da se mi je to zgodilo le v tem primeru – enkrat in edinkrat.

S katerimi pesmimi se lahko najbolj poistovetita v tem trenutku? Katere pa vajino trenutno razpoloženje najmanj odsevajo?
Izak: Uf, kot na psihoterapiji. Trenutno se pravzaprav ne počutim kot nobena moja pesem oziroma so mi vse enako daleč, kar se tiče razpoloženja. Definitivno se ne počutim kot The Dandy Song. (smeh) 

Katera je najboljša tema za pisanje besedila? Kateri motivi se vama zdijo, da so močni in občutljivi? Koliko različnih tem je na albumu Enfant Terrible?
Izak: Najboljše teme ni. Meni najbližja so najbrž odnosi med ljudmi. Ti so neskončna zgodba. Glede moči motivov pa je odvisno, kateri je poslušalcu najbližji oziroma s katerim se lahko najbolj poistoveti. Lahko je neka pesem zame zelo osebna, a nekomu drugemu popolnoma tuja… in obratno. Pa tudi – morda bom katero od zgodb v pesmih šele doživel in mi bo takrat bližje.

Rami, kot producent ste okvirili tako radijem prijazne komade, kot tudi surove, retro britanske zvoke. Kakšno filozofijo si imel, ko si ustvarjal zvok Toronto Drug Bust? Koliko so se pesmi spremenile od svoje prvotne oblike?
Rami: Izbiral sem med številnimi demo posnetki, ki mi jih je poslal Izak. Izbral sem pesmi, ki so me najbolj navdihnile. Nekatere izmed njih so bile zelo surove in preproste in so potrebovale še kakšen singer/songwriter dodatek, ki sem ga kasneje izvabil iz njega. Hotel sem stvari peljati v bolj ekstremno smer … Recimo, da so pesmi z bolj groove (ritmično) podlago postale bolj plesne in pa da so moody (razpoloženjske) pesmi postale bolj raznolike. Tako je nove smernice že v predprodukciji dobilo približno polovico pesmi. Konec koncev je moja naloga, da se sporočilnost glasbenika oziroma avtorja odseva v glasbi in zvoku. To pa lahko dosežemo le s tem, da pustimo glasbeniku oziroma avtorju, da se osredotoči na vlogo izvajalca. Včasih se zgodi, da se ljudje izgubijo v podrobnostih in pozabijo na dober performans v studiu. Pomembno je tudi, da si producent pusti še nekaj aranžerskega prostora, saj lahko gostujoči oziroma studijski glasbeniki veliko doprinesejo k določeni pesmi, če so v nekem trenutku inspirirani. Včasih se lahko odlična glasba posname že v nekaj minutah. In za takšne studijske trenutke je vredno živeti!

V eni izmed pesmi se omenja velik črn avto in velike debele cigare. Sliši se kot dober žur. Kakšen je za vaju idealen scenarij za zabavo?
Izak: To je pa odvisno od dneva. Včasih sta dovolj dva in buteljka dobrega vina. Včasih je dovolj samo buteljka dobrega vina, ha ha. Spet drugič pa se je zanimivo izgubiti v množici.
Rami: V velikem črnem avtu, seveda. S prijatelji se vozimo ob morju in ob dobri glasbi pijemo dobro vino.

Pesem Cigar Superstar ima koncept – tako tekstovni kot tudi instrumentalni. Lahko kaj več povesta o nastajanju te pesmi?
Izak: Ta pesem ima predvsem zgodbo. Tisti vmesni del (bridge) sem napisal kakšno leto po nastanku osnove za pesem. Mislim, da sem Cigar Superstar končal morda mesec dni pred začetkom snemanja albuma. Nekaj meni zelo dragih oseb jo je vzelo za svojo. Rami, spomnim se, da si takrat rekel: "This is the song of the year" … V podrobnosti besedila se ne bi spuščal – prvi del pesmi pa je nastal pri meni doma (osnutek sem posnel na diktafon), drugi oziroma vmesni del pa sem napisal ob morju. Cigar Superstar je ena izmed tistih pesmi, ki nastane kar sama od sebe. Pravzaprav je nisem napisal jaz, napisala se je sama.
Rami: Že takoj, ko sem slišal pesem, sem dobil idejo, da mora imeti dolg kitarski solo. Bilo je nekaj zelo preprostega in vedel sem, da bo izpadlo tako kot mora – odlično. Druga stvar, ki sem jo ob prvem poslušanju Cigar Superstar vedel, je bila ta, da mora to biti zadnja pesem na albumu. Še do danes je to moj najljubši komad na albumu Enfant Terrible.


Rami, bi še kaj dodal čisto za konec?
Rami
: Moram povedati, da sem v sodelovanju z Izakom nadvse užival. Mislim, da ima pravi talent in ambicije za dolgo glasbeno pot. V studiu je bil prisoten še nekdo, s katerim sem zelo dobro sodeloval – to je studijski inženir Drago Popović. Ne smem pozabiti tudi na vse neverjetno talentirane slovenske glasbenike, ki so nam priskočili na pomoč. To štejem med vrhunce snemanja. V postprodukciji smo v Helsinkih posneli še nekaj dodatkov s finskimi in švedskimi glasbeniki. Tako da je album na koncu res dobil mednarodne razsežnosti. To najbrž ni bil najlažji način, da smo vse skupaj posneli in spravili skupaj, vendar je definitivno bilo vredno truda!

Klemen Globočnik 

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.