Siddharta – Nord

Siddharta – Nord

Siddharta – Nord

2001, Dallas records

INTERSTITIO
Po Sagi se vračamo veliko let v preteklost, drvimo proti severu, proti hladnemu; industrial naperjeni plošči Nord, ki je v vseh pogledih najbolj izpilila podobo Siddharte kot ‘bodočega’ banda, ustoličenega vsi vemo kje v temu stoletju slovenskega medijskega prostora. Bunde gor, kape čez ušesa, rokavice na ročice – gremo na Nord.

Zakaj smo naredili tak velik preskok od zadnjega izdelka Sage do druge plošče? Predvsem zato, da poskušamo ujeti tiste največje razlike med obema izdelkoma, obdobju, ki je poteklo vmes med skoraj devetimi leti. Vmes so dozorele marsikatere češnje in češplje …  Generalna razlika med obema albumoma je vsekakor, da Saga ni megaindustrija pregovornih hitov, medtem ko Nord le to je! Mislim, da je to plošča, ki nam je navrgla največ hitov, če pa ne največ, potem največ takih, ki so še danes kako prisotni. Poleg tega je govora o albumu, ki je naše gore list – narejen je doma, mojstri zvoka so doma tudi na tej strani Alp. Okoli tega torej ni bilo ustvarjene velike zgodbe, je pa plošča bila močno pričakovana, saj se je po uspešnem ID-u postavljalo nemalo vprašanj, ali bo Siddharta uspešno nadaljevala Pot v X.

Vsekakor jim je to docela uspelo. Album je postal uspešno komercialen, saj je kot za šalo ponujal hit za hitom; Klinik z odličnim lucidnim videospotom, B mashina kot prvi single s plošče z znamenitimi kadri rojevanja, ropa in nenazadnje zdaj kultnim Tomažem Humarjem, Samo edini z mnogimi solzami, v katerem so se identificirali najstnice, rokerčki, ki so komad poslušali potihem, da jih kdo ne sliši in nenazadnje tudi emo freaki (mhm, je takrat emo generacija kot taka sploh obstajala?), Na soncu kot ‘laganini’ song, na koncu smo pa bili implementirani in okrašeni še s Platino, odličnim songom, ki je na račun izvrstnega videospota filala bivši prostor namenjen tovrstnemu formatu.

Zvok na albumu je odličen in se v pojmovanju rock glasbe, kar Siddharta nedvomno je, včasih ponudi celo boljši feeling kot nova Saga; seveda s ‘prefixom’, da je Nord nekaj čist drugega in v temu pogledu niti ne gre za neko hvaležno primerjavo. Nord je izdelek, ki je veliko bolj rockerski in manj eksperimentalen v smislu iskanja zvoka in vpletanja mnogo nekonvencionalnih form v glasbo kot telo. Obenem pa je eksperimentalen z gledišča banda, saj so glasbo kot orodje še vedno raziskovali … po Freudu so bili v fekalno – oralni fazi, ki je v psihologiji odraščanja nepogrešljiva in nujna … sliši se pa približno takole: Tomi, ne dajaj tega v usta!!! Fazo odraščanja bi lahko našli tudi v nekaterih pesmih, ki se nekako ne skladajo s formo Siddharte danes, januarja 2010. V mojih mislih imam Eboran, ki sicer nosi zanimivo formo petja od zadaj naprej, kar mu da nekako ‘falš’ turško noto, podkrepljeno z ženskim vokalom naslanjujoč se na Ofro Hazo. Razen odličnega besedila mi je tudi Keltvek nekako vsilljivec, se pa ne morem odločiti, ker me ob vsakem slehernem poslušanju preseneti – malo z odličnim besedilom, malo z zametki irskega jiga, malo pa z mogočnim refrenom; kot bi za mano stalo dvaintrideset rusov nizkih frekvenčnih dispozicij … Tukaj najdemo tudi Orion Lady; lep poizkus mediacije med koncertnim klavirjem in Tomijevim vokalom, ki tudi v vokalnih linijah skuša parirati instrumentu. Sicer zelo zanimiva forma, ki pa deluje kot višek na albumu. Poleg tega se sprašujem tudi o poslanstvu Eboran remixa!?. Mogoče je šlo zgolj za veliko odgovornost do ljudi, da se jim ponudi tisto najboljše, obenem tudi debelo uro glasbe.

Kako drugače bi Siddharta to izpeljala danes, januarja 2010!!!

Gre tudi za zadnji studijski izdelek, na katerem je še prvi basist skupine, je pa na plati skoraj vse bas linije že odigral Jani Hace, ki je nedolgo zatem postal regularni član banda in v skupnost prinesel nekj tistega, kar je bazilika pravim testeninam. Lahko rečemo, da je Hace prinesel v band dodano vrednost, česar se je Siddharta crew de facto zavedala, še preden je prinesel vse kufre v stanovanje družine Siddharta.

Mojstri na oni strani stekla so, kot že zgoraj omenjeno, ponudili izdelek, ki je dosegal tisto najboljše v državi. Večina vsega je bila posneta v legendarnem Studiu Tivoli, nekaj manjših zadev pa v studiih Kif-Kif in Raingarden 9. Slednja sta domicil glavnih akterjev na plošči (to so tisti fantje na drugi strani stekla) Žareta Paka in Petra Penka. Gre za neprekoren izdelek, ki mu ni kaj očitati. Všečen je rockerski ‘štimung’, ki izredno dobro pelje skozi plato, kitare niso nikjer zapostavljene, vmes pa odlično melje Hace, odlično mu parira tudi boben z Boštjanom Megličem, ki je takrat že postajal dober bobnar. Ravno boben je izredno dobro ujet v frekvenčno četrt – slišen in direkten, stalno prisoten, vendar nemoteč.

Da se bo Siddharta v svojem bodočem poslanstvu ukvarjala veliko tudi z eksperimentiranjem, je slišati tudi že na Nordu; od zanimivega ‘patterna’ igranja z vokali na 01 do semplanja in loopanja pri B mashini in mnogo okraskov, ki jih je najlažje slišati ravno na vokalnih linijah. Torej so se že zgodaj zavedali, da jim njihova glasba ponuja veliko prostora, v katero lahko daješ nekaj, kar je kasneje njihove produkte delalo edinstvene, predvsem pa razpoznavne, če gledaš iz nezanemarljivega marketinškega stališča.

Heroji, ki so prvi prišli na Sever, na sam Severni tečaj, so vsekakor Platina, ki s svojo romantično shemo nesojene ljubezni zaradi takih in onakih ovir, ki pa so ne glede na material in razdaljo še kako premostljive – zdaj rišem besede za njo in upam v odsev na Venero … Klinik me prevzame s krasnim basom, snareom, bas bobnom, predvsem pa krasno koherenco med njimi, krasen dialog treh mogočnih borcev, ki peljejo pesem vseh tri minute in pol dovolj kredibilno, da so kitare in ostalo vzorci zgolj božični okraski na stoletni hoji. Markantne kitare – stran glejte vsi, to je moje klanje … Neon (shusuglao) je po mojem mnenju zmagovalec plošče; misteriozna otvoritev, bas, ki to le podpre, vokal odpet v istem ‘štihu’, krasno tonsko sosledje, mogočni kitarski doprinos … Komad kot celota mi deluje najbolj kompaktno in v celostno … mogoče je v zgodbi Siddharte po krivem zapostavljen, vsekakor pa si zasluži biti med najboljšimi – nočem domov, z njimi grem … Samo edini mi je pa zmagovalec zgolj zaradi zgodbe, ki jo nosi in jo je nosil od trenutka, ko je izšel. Minimalizem podkrepljen z mogočnim in utopičnim, mračnim, obenem pa svilen in gladek, gostoljuben kot žamet. Še danes komad ‘dela’ in predvsem na živih nastopih doseže kritično točko, kjer se lahko nenamenoma zgodijo implozije … in vedno več je upanja v ta svet …

Tukaj tako še vedno najdemo veliko samostojnih solaž in mnogo več rokerske forme, ki ni pogojena zgolj s produkcijskimi izleti, ampak s karakterjem plošče, zapetimi linijami, odigranim materialom, ki je bolj ‘stiff’ in neposreden. Nič ni narobe s tem ali onim, omenjenim na Sagi, gre zgolj za odraščanje. Včasih smo bili vsi zanetani in bolj rebell, kot smo zdaj, ko raje pogledamo za kakim dražjim izdelkom za nego telesa.

Nord je kasneje doseglo še veliko ekspedicij; tako pričakovano mladih kot tudi nekaj starejših ljudi, ki so tak izlet načrtovali in se nikoli niso šli ‘last minute’. Ko so severni pol dosegli, so videli, da je tam dejansko drugače, da na Svetu obstajajo drugačni kotički in jih je vredno obiskati. Ni dovolj, da obiščeš splet, da pogledaš National Geographic, določene prostore je treba obiskati.

Nord vsekakor je eno takih mest – pa tam vseeno ni tako mrzlo, kot veje s slik s spleta, tudi tako daleč ni, kot si mislite … kot vedno gre tudi tukaj za večni krog, ki je opisan v toplejših krajih, velja pa za vse temperature, za vse barve in predvsem za vse tiste, ki so ta krog spoznali in se v njem udobno vrtijo.

Še vedno pa ne vem, kje so pingvini; na južnem polu ali Nordu???

Dragan Babuder

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.