Po Kuzlah…. Kuzle!

Kuzle_280110_01

Ljubljana / Orto Bar
28. 01. 2010
  
Kako lahko vemo, da je pank pod Slovenci že del zgodovine? Simpl, ane, zgodovina se ponavlja in pank tudi z njo. Pa čeprav so nekateri mnenja, da se zgodovina zgodi dvakrat – prvič kot tragedija, drugič kot farsa. Morda ne ravno v tem vrstnem redu. Imamo v Sloveniji zadnja leta dramo ali farso ali pa morda kaj petega, vsak lahko presodi sam po svojem okusu. Mene osebno pojav panka v tretjem tisočletju spominja na digitalno očiščene filme – popravili smo sliko, izboljšali zvok in užitek je večji. Hi-tech. Director’s cut. Zdaj vemo, kaj so hoteli povedati, sedaj mularijo osemdesetih šele razumemo. Šele sedaj lahko poslušamo besedila.
 
Kakorkoli, obstaja nacionalni konsenz, da so bile Kuzle v osemdesetih res tisti tanajbolj pravi pank bend v Sloveniji. Bojda zato, ker so bili najbolj ostri, preprosti, drugi so sčasoma že rinili v svoje smeri in postajali art, Kuzle pa so žgali do konca. Bojda pravim zato, ker v začetku osemdesetih letih še nisem imel opravičila staršev, da bi hodil v Disko FV, a če pogledam za nazaj, se mi zdi, da so bile Kuzle pač Kuzle, hitre, neposredne, ostre, in predvsem se niso obremenjevali s sesuvanjem sistema in politike, vsaj ne neposredno, bolj preko impresij vsakdanjosti, ki so govorile čisto dovolj, da je bilo jasno, da nekaj smrdi. Močno smrdi. In ko poslušam na novo posneto plato, se mi zdi, da se prav nič ne spremeni. In spet jih citiram. Kuzle so pač ujele moment, in to tako, da ga zlahka zajahajo še danes. Morda pa se zgodovina ne ponavlja, ker sploh ne teče in smo še vedno tam, kjer smo bili že pred tridesetimi leti, le da smo tačas v uporabo dobili vsak svoj mobitel. Kdo ve …
 
In potem smo na mestu, kjer so se pred dobrim letom in pol z nebes spustili reinkarnirani Nieti, se pravi v Orto baru, dočakali še promocijo takorekoč prvenca Kuzel – Še pomnite Kuzle, tovariši? Vsi, ki smo do sicer brezplačnih kart prišli, ostali so ostali zunaj na mrazu, koneckoncev, Metelkova je le streljaj daleč. Na musko, druženje in kratek koncert, za katerega s(m)o upali, da bodo za inštrumente poprijele starodavne Kuzle, a kot je rekel Dule, starci nimajo več prave energije in resne potrebe, da bi igrali in tako svojo dediščino prepuščajo mlajšim rodovom, tokrat štirim bejbam, Saši, Petri, Tini in Dixie, ki so se za to priložnost zbrale in naštudirale 15 minutni kulturno-umetniški program. Še pred prvoborci je pod odrom vse zbrane nagovoril sam Igor Vidmar, ki pa je v svoji maniri namesto slavospeva Idrijcem zrecitiral najnovejši umotvor Buldogov in še vedno mi ni čisto jasno, kaj je točno hotel s tem povedati. Da je pank mrtev in bi ga bilo bolje pustiti tam, kjer pač je? Da je to, čemur smo priča, šele začetek in da se šele ogrevamo? Ali pa da bi bilo namesto prenavljanje stare fasade potrebno storiti kaj novega? Pač, ata Vidmar je bil vedno v opoziciji tudi s samim sabo in stvar morda niti nima zgolj enoznačnega pomena in si lahko mirno vsak domišlja svoje, karavana gre itak svojo pot.
 
Nazadnje so oder zavzele nove Kuzle in prvotni program raztegnile kar precej preko obljubljenih 15 minut in z nekaj ponavljanja štiklcov potegnile publiko na noge in nekaj malega tudi v zrak, tako da se je zdelo, da se je pri drugem Vahidu šele vse skupaj začelo. Pank je pač (z)godba mladih, in energije, ki so jo sposobne sprostiti štiri mlade bejbe, je težko pričakovati od štirih starih dedcev, tako da je bila odločitev, da se koncertni del promocije prepusti mladim rodovom, kar modra, čeprav morda ne ravno zaželena s strani publike, a kakega negodovanja ni bilo opaziti. Lepo bi bilo, ko bi punce malce premislile, če bi le poskušale narediti v prihodnosti skupaj še kak korak ali dva naprej v to smer in s tem ne mislim samo preigravanje starih komadov.
 
Čeprav je bila predstavitev bolj kratkega daha in se je vse skupaj kar nekako prehitro končalo, je vsekakor dosegla svoj namen, ne glede na to ali se obujanje starih časov zdi upravičeno ali ne. V primeru Kuzel je jasno vsaj to, da je sporočilo njihove godbe še vedno zelo sveže in še vedno zelo aktualno, kot da niti ne obstaja časovna distanca med zgodnjimi osemdesetimi in sedanjim trenutkom, tako da jim gre prisluhniti tudi v letu 2010 in najverjetneje še kako leto vnaprej. Morda pa se je preporod panka pojavil v ravno pravem času, času krize, ko je potrebno še malce premisliti, kje smo, kam gremo in predvsem, zakaj gremo tja, kamor gremo, in Kuzle nam še vedno postavljajo marsikaj v premislek. Pa da vidimo, kam nas bo vse to pripeljalo. Naredte revolucijo naredte revolucijo pa dejte je brez mene jest nimam cajta dons.
 
Tekst in foto: Uroš Škrjanc

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.