Night to remember by Michael Bolton ali ko je drhtelo in utripalo srce

Bolton_250110_01

Ljubljana / Hala Tivoli
25. 1. 2010
 
Srce prenese mnogo več, kot bom lahko kdajkoli okušala ali celo izkusila. Srce je kot  – gusarski ljubimec in tisti srčni nemir je kot pikantno iskanje. Ves hrup, ki ne počiva tudi ob normalnih dozah, pa če se še toliko trudim. Vse baterije, ki se polnijo medtem, ko pijem čas in čakam navdih, ko bo stal nasproti… Takšni nekako so bili moji občutki, ko sem se v ponedeljek zvečer par minut pred deveto čakajoč svojega mladostnega idola Michaela Boltona, namenoma usedla na vzhodno tribuno tivolske dvorane, sama, da bi v pričakovanju posebnosti doživela nekaj nepozabnega…
 
Parter niti ni bil do konca napolnjen, ko se je iz zvočnikov zaslišal moški vokal, nagrajen z dvemi grammy-ji. Iskajoč s pogledi, od kod se bo pojavil na odru – Michael Bolton, sloviti ameriški pevec in avtor, ki je med drugim dobitnik šestih nagrad American Music Awards, vključno za najboljši vokal, dobitnik svoje zvezde na Hollywood Walk of Fame, dobitnik nagrade Hit Makers Award, The Martin Luther Award in prestižne Louis Hine nagrade za človekoljubnost in delo na področju človekovih pravic, nominacija za nagrado Emmy za skladbo Tears of The Angels in izvajalec, ki je prodal preko 53 milijonov plošč je končno stal na odru pred slovensko publiko.
 
Na začetku obstaja tista velika beseda – upanje, ki je kot sekunda tik preden se srečata dva pogleda, ki se enostavno nočeta umakniti eden od drugega. Ko nič ni tako "ne-stvarno". Kot uresničljivo so zvenele njegove prve pesmi in vse na odru poteka brezhibno, v dvorani vzkliki navdušenja ali pa vzkliki upanja. Nekako nisem zaznala prevelikega srčnega utripa. Morda ker je bil moj umirjen? Iz pesmi v pesem sem pričakovala več. Zrla sem v utripajoče luči, okusov je bilo v izobilju, kot takrat ko z užitkom poješ zrel ananas in iščeš rešitev v okusu, ki bi te oziroma ne bi prehranjeval vsak dan. Že mogoče. A mojemu okusu še ni bilo zadovoljeno.
 
Sledili so komadi , ki niso del njegove bogate avtorske zakladnice (Nessun Dorma od Luciana Pavarottija, The Dock Of the Bay od Otisa Readinga, To Love Somebody od Bee Gees, That’s Life in New York, New York od Franka Sinatre). Iz publike se zasliši krik: »Michael, you rock!« Michael: »Soon.« Pevec je skušal obdržati napetost s hudomušnimi vložki in pa tančico skrivnosti, kot da ni nujno, da vse vemo vnaprej, raje se pustimo presenetiti. Zato se selimo. Da bi se nekoč vrnili. A če bi bilo vse to obratno, bi se verjetno mučili ter imeli vedno najljubšo glasbo v ušesih. Ne? Potem bi jo poiskali. Na oder je kot veter prišel osrednji gost Tony Cetinski. Rahlo zdolgočasena sem sedela na svojem sedežu, ko me je glas »…umirem 100 puta dnevno a tebi je sasvim svejedno… trebaš mi ti… » nekoliko predramil. V dvorani pa kot da ni bilo že dovolj vroče, se je temperatura rahlo dvignila in dvorana je pela z njim »…blago onom ko te ljubi… » Tony je koketiral z obiskovalci, ki niso ostali malodušni. Tukaj pohvala za Boltonov bend, ki ga je korektno spremljal. Hrvaški pevec je bi ta večer mojster petja in retorike, šalil se je na račun Michaela in ena cvetka je bila, da ima Bolton potencial za petje. Na občinstvo je prenesel svojo energičnost in zaključil nastop v klasičnem stilu, kjer je presenetil s svojimi opernimi sposobnostmi petja.
 
In je spet prišla, glasba od daleč. Za hrup, ki se ni polegel. Za glasbo, ki naj bi jo suženjsko vonjali. V spremstvu osmih varnostnikov se vrne Michael in sredi množice na majhnem odru zapoje »If a Man Loves a Woman«, kar je kasneje vodilo v energičen del koncerta. Na oder se je nepričakovano vrnil tudi Tony in preden sta z Michaelom odpela komad Stand By Me, je izrekel posvetilo Tošetu Proeskemu, ki bi ravno ta dan praznoval svoj 29. rojstni dan.
Koncertni repertoar je bil res svojevrstno izbran, razdeljen in z menjavami ritma : Vintage, Big Band, Opera in Rock. Tako je na koncu prišel na svoj račun tudi obiskovalec, ki je z glasnimi vzkliki vzpodbujal pevca. Čeprav je njegova turneja pod naslovom lani izdanega izdelka »One World One Love«, komadov s tega albuma ni bilo prav veliko. Zaključil je s komadom iz Disneyevega risanega celovečerca – Go The Distance. Triurni raznolik in na posamezne sklope razdeljen koncert se na koncu kar ni hotel zaključiti. Imela sem občutek, kot da se pevec ne želi posloviti, ker se med nami počuti tako varno. Kljub burnim ovacijam, le en dodatek.
 
Na koncu – neverjetno. Glasba je razbijala. Tudi zaradi srca.. Kajti ko zdraviš svoj "pravi trenutek", vključi slušalke, odpri srce in se predaj čudovitemu vokalu, ki ti leze po telesu. Ni preprosto, a vendar je prijetno. Na začetku je vse, kar potrebuješ le zlata sredina varnega srca. In takrat pozabiš tudi na večja pričakovanja. Najsrečnejši niso tisti, ki imajo, kar je najboljše,ampak tisti, ki najboljše izkoristijo to, kar imajo.
 
Kako lepo diši apetit po še. Doma sem si privoščila njegov CD. V miru in s spomini nekje daleč nazaj.
Tekst: Darja Delavec
Foto: Uroš Škrjanc
 

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.