Jamie T – Kings & Queens

Jamie T - Kings & Queens

Jamie T – Kings & Queens

2009 / Virgin Records / Dallas

Jamie T za svoja leta stresa hude hude rime – "Obama sounds like Osama to me", navlaka zvokov pa je pregrešno vabljiva. Njegova druga plošča Kings & Queens je z eno besedo odlična od prve do zadnje minute in brez pretiravanja lahko obelodanim, da mi je osebno ob The Qemists ravno Jamie T eno izmed najbolj finih otoških godbenih imen letošnjega leta; OK, če pogledamo malo skozi prste.

Če se je na prvencu Panic Prevention Jamie T bolj kot z zunanjim svetom ukvarjal s samim sabo, če že, pa s svojimi vrstniki in njih navadami, se je tokrat lirično razgledal ter tudi jasneje politično okarakteriziral (vsaj sumimo lahko, čeprav je njegova lirika največkrat zavlečena v rahlo nadrealistično izrazje s par jasnejšimi prebliski). Tudi zvočno je glede na omenjeni prvenec postal pogumnejši, aranžmaji so bogatejši, jasen je tudi odmik v hip-hop in rap vode. Seveda Jamie T (p)ostaja eklektičen: v Emily’s Heart (skladba ima mimogrede zelo dobro besedilo) zveni kot zgodnji (in malce upočasnjeni) Arctic Monkeys, medtem ko so skladbe tipa 368 ali pa The Man’s Machine bistveno drugačnega karakterja. V Spider’s Web in Castro Dies v refrenih malce zabluzi v pop spevnost, medtem ko je po presenetljivem uvodnem ženskem vokalu v Earth, Win & Fire spet jasnejši: čeprav je v refrenih še vedno popi vabljiv. Proti koncu tako kot na začetku spet malce pospeši (British Intelligence) in po akustično-cathy komadiču Jilly Armeen lahko samo še jedko zakolnete, da je 11 skladb oziroma 42 minut že mimo. V takih trenutkih krize vam ne preostane drugega, kot da nastavite player na repeat in gas.

Matjaž Jaušovec

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.