Ches Smith v Klubu Gromka

ches_smith_07

Ljubljana / Klub Gromka
18. 01. 2010

Nekoč smo še z dvema kolegoma imeli bend. Po nekaj vajah je razpadel, in po malem v šali, še bolj pa povsem resno, smo se smatrali za najslabšo zasedbo daleč naokoli. Še pred tem sem škripal v prav tako častno umaknjeni duo zasedbi. Četudi je bil output bolj ali manj pretenciozna kakofonija, sem v tistem času zaslutil neznaske čare glasbene medigre. Težko je opisati občutek zlitja, ko se posameznikova zvočna izvajanja zlijejo z drugimi; iznenada si del nečesa večjega, del gibljive glasbene gmote, žive skoraj same na sebi ali vsaj umaknjene vsaki posamezni intenci. Ta gmota se na nek čuden način že v samem momentu porajanja iz posameznikov dovolj osamosvoji, da spet povratno deluje nanje; četudi je deloma output nekega emocionalnega zanosa, se k človeku spet vrne kot čustveni input, nekaj, kar te premakne, se te dotakne in na obraz izvabi neko posebno vrsto zamaknjenosti. Ta zamaknjenost je, se mi zdi, specifična muziciranju ravno v tem zrcalnem momentu, ko se združita vzrok in učinek; tekom drugega koncerta recenziranega večera je bil obraz Chesa Smitha s solo bobnarskim nastopom živa slika te čustvene vznesenosti in zamaknjenosti. Ekspresivna mimika se je zdela kot del tako telesne tehnike kot tudi užitka ob zvenu njenega produkta (verjetno si sicer vprašanje, iz katerega od obeh momentov se poraja glasbenikov čustveni odziv, zasluži ekstenzivnejšo obravnavo izven mojih kompetenc).

Nekako se mi zdi, da je muziciranje v skupini še zanimivejše, saj se v omenjeno hkratnost outputa in inputa nekaj intervenira. To, kar posamezen glasbenik izvaja, se do njega vrne povsem na novo formulirano, dobi drug oz. sploh kakršenkoli smisel, izkažejo se njegova funkcija, vloga in zelo obširna kontekstualizacija. Nekaj, kar je le prazen oz. delno osmišljen zvok, se skozi godbene relacije identificira in vrne k muzikantu, isto, pa vendarle novo in na nek način tuje.

Še najlaže se zgornja slika kaže v (amaterski) improvizaciji; spomnim se, kako me je presenetila ubranost in kako mi ni bilo čisto jasno, od kje se iz naših diletantskih izvajanj vseeno razlega neka emocionalna oz. kar glasbena udarnost. Razlog bi bil verjetno v približevanju glasbam, ki so nam bile blizu, in katerih osnovne matrice smo očitno dovolj zblefirali, da so na nas učinkovale kot jasno artikulirana glasba. A to ob strani, bili smo obskuren in hrupen prazen nič; da smo se vzdržali krenitve med poslušalstvo je bila logična izbira, ki je dandanes premnogokrat pozabljena (skromnost je lepa in preredka čednost). Dandanašnja demokratizacija dostopa do glasbenega udejstvovanja se meni samemu zdi nekaj pozitivnega, pri čemer pa človek pogosti sliši tudi nasprotno mnenje, ki je baje posledica pomnožene količine izdanega govna. Res je, ob vsem šumu je kakovostna selekcija nekoliko otežena; a po drugi strani se mi zdi, da je to nizka cena za pomnožene radosti v ustvarjanju glasbe, se pravi za danes neprimerno večje število udeležencev v zgoraj orisanem načinu glasbene udeleženosti.

Slovenska avantgardna (mišljena z vso implicirano arhaičnostjo termina) godba in improvizirana scena je sodeč po koncertni ponudbi kaj redka zadeva. Človeku se zazdi čudno, da bolj konzervativno orientiran jazz v Gajotu nima svoje vzporednice v free/impro/karkoliže jazzu in da torej le poredko na odru slišiš kaj bolj sproščene forme, ki bi jo izvajale slovenske zasedbe (častna izjema je tu seveda festival Sajeta). No, na ponedeljekov večer Defonije so kot prvi na odru stali Kraški solisti, domača zasedba preširokega instrumentarija in tutifruti glasbene orientacije. Ko sem vstopil je trojica ravno začenjala, in prijetno presenečen sem se pustil odnesti prav posrečeni muziki. Od tod se je, žalibog, izraz “posrečeni” iz fraze vse bolj spreminjal v koncept. Res se je na odru dogajala sama glasbena esenca, se pravi spontana in neredko izrazno hudo živa muzika, a vendar je bil celosten vtis bolj ali manj porazen. Multiinstrumenentalnost (vseh treh, ki so igrali so bobne, saksofon, klarinet, kitaro, bas kitaro, teremin, dudavico, efekte in še bilokaj) se pač ne more drugače kot zrcaliti v polovičarstvu, saj se drugače kot z nemajhno predanostjo le redkokdo zmore vsaj približati vsem potencialom, ki jih posamezen inštrument ponuja. Ko so v dialogu torej trije taki muzikanti, se, četudi obvladajo matrice žanrov, zadeva vendarle sliši kot random debata bilokatere skupine ljudi, ki je, kot je žalibog tako pogosto, verbalno hudo osiromašena in torej artikulacija počiva v impliciranem oz. kar v zdravi pameti. In ja, na odru so se dogajale prav žive reči, pa se je v procesu prevajanja v končen glasben zven nekam preveč izgubilo; prav malo je pomagala eklektičnost glasbenih barv, saj imam na tem svetu vse preveč tega, kar ni sposobno dovolj artkuliranosti za konsistenco ter kako bolj kontinuirano kurioznost. Ampak ajde, moj problem, dovolj glasev klicev za bis je bilo slišati, da se skromno umaknem in poleg tega cenim, da v končni fazi kar dosledna alternativa občasno dvigne glavo in pogleda na plano.

No, poleg tega je naslednji koncert hitro odpihnil slutnjo glavobola, ki se je porodila tekom prejšnjega (z ratiom posrečenosti približno takšnim, kot je ta ameriških bombnikov v Pakistanu). Ches Smith, bobnar kopice odličnih zasedb (Trevor Dunn’s Trio Convulsent, Mr. Bungle, Secret Chiefs 3 – ti kmalu zaidejo k nam, Marc Ribot’s Ceramic Dog), je v luči božje previdnosti (ta je pač nepredvidljiva, in tako si je njegov najprej napovedan soigralec Devin Hoff zlomil roko in umanjkal na koncertu) ponudil solo bobnarski nastop, kar je sorazmerno redek koncerten dragulj. Pretežno ritmičen in precej manj melodičen nabor rabe bobnov omogoča nekoliko drugačne prakse soliranja kot ostali inštrumenti, pa seveda tudi drugo formo koncertnega uživanja. Skoraj bi rekel tehnoidna hipnotičnost, pri čemer pa se je ta večer špilal prvovrsten rockenroll (ali jazz, po želji pač). Ritmičen in občasno razgrajaški je evociral tako rock razdejanost zasedbe Mr. Bungle kot (redkeje) nepredvidljivost tria z Dunnom. Na trenutke je v koncert izvrstno integriral pomožno mašinerijo efektov in male klaviature, predvsem ko je z rezko distorzijo podkrepil svoje ognjevite izjave, vsake nekaj čase pa je bolj ali manj po nepotrebnem šaril le po tem arzenalu – le to se je zdelo precej nesmiselno v luči bobnarske pronicljivosti, saj poceni sprehajanje po sintesajzerju ter statičnih repeticijah ni kakor ni sodilo niti v kontekst nit v sfero zanimivega oz. zabavnega. Pa vendar takšna postranska kaprica nikjer ni grenila vtisa, ki ga je napletel (sicer solidno dolg) povsem prekratek in odličen nastop muzikanta, ki se, če sem prav razumel napovednik, v maju spet oglasi pri nas.

Skratka, takole počez, prav prijeten uvod v 2010.

Tekst: Anže Zorman

Foto: Matija Zupan

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.