The Kilimanjaro Darkjazz Ensemble v Kinu Šiška

kilimanjaro_darkjazz_06

Ljubljana / Kino Šiška
3. 12. 2009

Ko so leta 2006 The Kilimanjaro Darkjazz Ensemble (tKDE) na založbi Planet Mu izdali svoj prvenec, je bil ta nenadejana osvežitev in še posebej v kontekstu PlanetMujevske elektronike res izrazit sladkiš. Zasedba, katere kreativno jedro sestavljata prvenstveno elektrončkarja Jason Kohnen (sicer bolj znan kot izvrsten brakcore razgrajač Bong Ra) ter Gideon Kiers, in okoli katerih se je za prvenec nabral še manjši sestav analognega inštrumentarija (trombon, bas, kitara; vse skupaj radostno utopljeno v celo falango efektov), je na istoimenski plošči (tKDE) ponudila res distinktiven in izviren produkt. Njihov gost elektronski zvok je (resda klišejsko) temačen in cinematičen, pa vendar nikjer pretirano osladen ali transparenten. Plošča je zmes triphopa, postrocka, po malem jazza in obenem še idmjevskega koračenja in vijačenja, vse skupaj pa začuda deluje. Ne sliši se kot grobo žanrsko kolažiranje ali nemara prenasičenost idej, sliši se kot The Kilimanjaro Darkjazz; plošča je dostopna, prime na prvo žogo in se vendar le počasi obrabi; težko ritmično lomastenje, skozi katerega zavijata mesečniški trombon ter zabrisana kitara, je bila za bivšega idm zagreteža, katerega je ohladila mlačnost zvrsti, pravi balzam za duši in obliž čez rano.

No, na nek način bi se vendarle lahko reklo, da je zvok kar malo prenasičen samega sebe. S tem načeloma ni nič narobe (še posebej za prvenec, od katerega bolj kot sofisticiranost lahko pričakuješ neko konceptualno afirmacijo), a vendar si je človek poželel nove plošče in neko smiselno nadaljevanje. In, glej ga zlomka, tu se moje predstave ter dejanska praksa benda očitno razlikujeta, vsaj sodeč po četrkovem koncertu zasedbe v precej napolnjeni dvorani Kina Šiška (ta deluje s polno paro in pesimistična duša se nemara že lahko vpraša, kdaj se bo ta neutrudno napolnjen in zanimiv program malo pomiril in razvodenel). Skratka, druščina na odru je deloma predstavljala prihajajočo (morda že izdano?) ploščo Here Be Dragons, po malem pa se pošvercala še na dva komadiča s prejšnje plošče. Inštrumentalna slika obeh plošč je podobna, kopica applov in efektov, zraven pa trombon, električna kitara, bas kitara (oz. občasno kontrabas) ter pa, nebodigatreba, še e(zo)teričen vokal. In, od tu dalje avtorjevo navdušenje žal rapidno pojema, tudi sam zvok nove plošče je analogen prepis te inštrumentalne kontinuitete in novitete. Še vedno so cinematični, temačni, zgoščeni, masivni in zavijajoči, in še vedno jim pod žmohtno ter težko bas linijo brbota glitchy ritmika. Do tu pogojno še vredu, a žalibog se čez vse še vedno spušča neka sveta preproščina na reverbanem trombonu in kitari (še vedno seveda polno razmazana, da se bohpomagaj ja ne bi slišalo dejanskega igranja) in v končni fazi imamo tu torej povsem solidno nadaljevanje prve plošče, ki pa žal ni nič drugega kot nadaljevanje. Pač v slogu, ajde, nekaj smo naredili, prijelo se jo, sedaj pa ko pijanec ob plotu strumno naprej.

No, pa saj pretiravam: na neki točki druščina vendarle divergira od prejšnje plošče – žalibog na napačni. Poudarjena vloga vokalistke na nekaterih komadih pač ni tisto, kar bi človek želel ali kar bi oni najbolje znali. Ne vem, komu na čast bi si želeli postati bledi posnemovalci Portisheadov; ta zasedba si je res vzela čas za razmislek o tem, kaj storiti s temačnim in cinematičnim triphopom in v lanskem letu tudi ponudila dostojanstven odgovor. Na drugi strani so tKDE preprosto vzeli portisheadovsko matrico (portisheadovsko v smislu zvoka in ne avtorstva) in jo vtaknili v svoj zvok, pri čemer pa temu dejanju manjka taktnosti in izvirnosti. Ne sliši se napačno, in morda jih minirajo moja visoka pričakovanja, a v končni fazi je zadeva brezvezna. Še toliko bolj, ko se podajo v izraziteje gothish vode, in še posebej en od komadov (v katerem vokalistka zavzame vodilno vokalno linijo) je kar preveč plastična slika benda, ki pod imperativom novega začne proizvajati le še zvočne karikature.

No, kot pravim, ta recenzija je seveda groba in pretirano poniževalna do dobrega benda; izvira pač iz razočaranja nad nečim obetavnim, ki ni uspelo dvigniti nivoja ali vsaj dostojanstveno stagnirati. Če vseeno grem malo izven konteksta, je bil koncert kar soliden; ni bil pretirano dolgočasen in v končni fazi je melanholična filmičnost človeka sorazmerno hitro sprehodila skozi koncert. En komadov ga je več ko solidno zaružil in tudi ostali so večinoma našli vsaj kak kuriozen zavoj. Vizualizacije so bile za spremembo odlične, za muzikanti se je na zaslonu odvijala serija filmskega gibanja v stilu bratov Quay, ki se je resda zdela malo posiljena, a je po drugi strani funkcionirala odlično, in če bi ji posvetil malo več pozornosti, bi se verjetno pokazala neka interna logika. No, nezainteresiranemu gledalcu se je zdela bolj kot darkish šminka, a hej, saj smo v šovbiznisu, ni blema.

In pa, poseben odstavek za ta cuker od odločitve organizatorjev – v dvorani so bili stoli. Sam sem po sili razmer resda sedel na tleh, a vendarle: ako se ne pleše in ne razmetava, je pač veliko bolj dostojanstveno sedeti na stolu nego že v ranih letih stoje nabirati krčne žile ali, v drugi varianti, sedeti na tleh in ves ostali svet gledati iz nekam bebavo podrejene žabje perspektive. Zatorej hura vsaj za stole, če že ne za izrsten koncert, kjer bi vešči muzikanti predstavili navdušujočo novo ploščo.

Tekst: Anže Zorman
Foto: Jurij Bizjak

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.