Sons – Barve

Sons - Barve

Sons – Barve

2009, Menart

Pred nekaj meseci izdana plošča primorskega četverca Sons je končno našla ‘čas’ tudi pri nas. Gre za raznovrsten izdelek, ki se je sicer napovedoval dlje časa, saj iz njega poznamo kar nekaj prej objavljenih singlov: Aspirin, Shiora, Mostovi. Izdelek je dober, me pa na njem nekaj moti. Kaj? Berite dalje!!!

Album, ki nosi naslov Barve po istoimenskem komadu, je zanimiv izdelek, saj nam ponuja cel spekter (mavrico, če hočemo biti kontekstualni z albumom) pesmi, glede na zvrst. Tako najdemo ‘resne’, med katere bi prištel Barve, Mostovi, Zasanjane oči, po drugi strani pa nekatere ‘zajebantske’ (Aspirin), ki kredibilnost albuma samo mažejo in mu nehote zbijajo pike. Vseeno Sons delujejo resnejši band, ki jih vidimo kot udeležence resnih in resnejših festivalov v Sloveniji – pa čeprav ne vem, koliko festivalov v Sloveniji je sploh še resnih, saj se ob vsakem nasmejim do solz! Dejstvo nam govori, da Sons na festivalih nikoli niso odšli neopaženi in so smelo zakorakali na velika vrata. Dejstvo o smelosti nam dokazuje, da so takisto potrkali na velika vrata Alenke Gotar in z njo posneli uspešen duet (duel) Mostovi in zanj tudi posneli videospot. Pesem je bila leta 2008 sprejeta na Slovensko popevko.

Na albumu najdemo pa tudi nabor pesmi, ki nikakor ne prepričajo – govoreč o pesmi kot celoti; ne gre v uho in v njem ne ostane. Mednje bi prištel Siddharta_ID, Značaj, Nor občutek, … Sicer pa – na katerem albumu pa ni takih komadov, mar ne?!? Če nekaj grajamo, moramo tudi pohvaliti, zato naj izpostavim svoje hite; to so Barve (odličen komad, ki v marsičem deluje kot presežek na albumu; obenem ima odlično besedilo, kot celota pa ima vse, kar naj bi hit imel), Izgubljen (veder, svetel komad spevnega refrena, predvsem pa spet prepriča besedilo), …

Produkcija je presenetljivo dobra, saj skozi cel album presenečajo producentovi prijemi, odličen zvok bas kitar in ostalega instrumentala. Produkcijske niti je imel v rokah v največji meri Marko Žigon, bobnar skupine, ki tudi drugače deluje kot mastermind skupine. Še najslabši del skupine je glavni vokal, ki v višjih legah (ki jih ni veliko) ne deluje več tako kredibilno, pa tudi sicer ni vokal nek hud presežek.
Zadnji song ‘regularnega’ dela Stari klavir deluje v največji meri kot eksperiment – v njem kot gosta nastopita pevka Lea Sirk in operni pevec Neven Stipanov. Gre za igro zvoka, me pa zmoti sintagma teksta, ki nikakor ne gre skupaj z melodijo, in tekst le to preveč lomi in nežen komad deluje neenovito; drugače lep poskus in v osnovi žlahten komad!

Album pa nam postreže tudi s tremi bonusi, saj na njemu najdemo Shioro, ki jo poznamo s festivala Melodij morja in sonca leta 2006. Spet gre za svetel trenutek skupine, saj gre za hit, odličen komad. O nespornosti lahko porečemo tudi za naslednji bonus song, ki se odziva na ime Vse kar imam, prvič predstavljen na Melodijah morja in sonca leto kasneje kot Shiora. Gre sicer za mirnejši komad, ki pa tudi nosi vse znane atribute. Zadnji izdelek je remix izpod taktirke ekipe Dee jay Time in Dr. Silvana – ekipe, ki vsako leto izda kar nekaj albumov remixov slovenskih komadov, kjer iz njih tvori skropucala in ‘zverižena neprepoznala’. Vam je bilo res treba tega, Sons?!

Kaj je torej tisto, kar me tako moti na albumu? V bistvu nič takega, razen dejstva, da Sonse vidim kot resen in kredibilen band, ki pušča svoje pečate po festivalih. Vmes pa pride do raznih izletov z Aspirini (čeprav gre za njihov najuspešnejši song – popravite me, če se motim), ki takemu bandu, ki zna delati komade za odrasle, zniža ‘credo’… Verjamem, da imajo še veliko libida, da nekoč na kakem od festivalov zmagajo in si Aspirin privoščijo šele drugi dan po praznovanju zmage!

Dragan Babuder

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.