Rončelov izbor zaključil Robben Ford

robben_ford_002

Ljubljana / Kino Šiška
30.11.2009

Jesenski ciklus Braneta Rončela oz. Rončelov jagodni izbor v Kinu Šiška se je pred dobrim mesecem začel z Mikom Sternom, končal pa minuli torek z enim izmed boljših kitaristom današnjega časa američanom Robbenom Fordom. Izhaja iz glasbene družine in preden je začel ubirati kitarske strune, je igral saksofon. Najprej se je srečal z bluesom, nato ga je pot ponesla v jazz, fusion, rock in ravno ta mešanica bluesa in jazza je danes najbolj izrazita v njegovi glasbi. Sam pravi, da pride kitara veliko bolj do izraza v blues glasbi, saj se v njej lažje izraža, vendar je saksofon in sodelovanje z jazzerji, med njimi tudi z Milesom Davisom, pustilo velik pečat v njegovi avtorski glasbi, ki se preko tonalnega bluesa in čistih in preprostih linij velikokrat zapelje v fusion. Album Soul on Ten, ki ga je izdal letos, je prvi v živo posnet album po dobrem desetletju zatišja.

Gospod Ford, ki sicer ne mara fotografiranja na koncertih (po petih minutah je z odra kazal fotografom, naj prenehajo s fotografiranjem), je torkov skoraj dveurni koncert pričel z bluesom in nepogrešljivim Fenderjevim telecasterjem, ki je poznan po čistem, polnem kovinskem tonu. Takšna je tudi Robbenova glasba, naravna, čista in »spolirana.« V avtorsko glasbo meša prvine tradicionalnega bluesa, ki pa mu doda osebno noto, svoj stil in za razliko od mnogih kitaristov ne pretirava z vrtoglavimi solažami in efekti, temveč svojo suverenost in inovativnost igranja odraža tudi skozi »preprosto« igranje ritma. S seboj je pripeljal odličnega bobnarja Tossa Panosa, Grka po rodu, ki je sodeloval tudi s Stevom Vaiem, Stingom …, ni pa bilo napovedanega basista Travisa Carltona. Čist pa je tudi njegov vokal in petje, ki ga komponira v svojo glasbo. Kljub vokalnemu udejstvovanju pa Robben ostaja v prvi vrsti poznan kot kitarist. Na tem mestu je primerno omeniti tudi ozvočenje, ki je bilo dobro, saj smo obiskovalci lahko dobro razločevali inštrumente in razumeli tudi besedilo. Če se je slišalo dobro, gre lahko nekoliko graje na zelo pasivno in neinovativno luč, saj je bil oder skoraj ves čas osvetljen v eni barvi. Glede na to, da Ford ne mara fotografiranja, ga mogoče moti tudi intenzivna luč in so takšne bile njegove zahteve.

Nekoliko večjo mero atonalnosti in solo vložkov si je Ford privoščil v bolj jazzovskih skladbah, ki pa po pričakovanju niso prevladovale nad bluesom, kjer je Ford najbolj domač. Občudovanja vredna je njegova sposobnost igranja različnih žanrov in stilov, saj se v vsaki situaciji nekako znajde, najde poslušljivo pot iz zagate. Dvorana ni bila polna, a tisti, ki so si rezervirali torkov večer, so pričakovali kvaliteto in po dva povratka Robbena in ekipe dokazujeta, da smo jo tudi dobili. Nedvomno koncert, ki ga kitaristi ne bi smeli zamuditi, četudi niso pristaši bluesovske glasbe.

Tekst: Katarina Trstenjak
Foto: Miha Sagadin

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.