Orkodindjo men & inkredibl flajing pipol – Elvis Jackson v Kinu Šiška

ElisJackson_091209_02

Ljubljana / Kino Šiška
9. 12. 2009

Naplesti kaj hudo kunštnega in pametnega o liku in delu najuspešnejšega izvoznega artikla iz Vajduvšne je po vsem, kar so Elvis Jackson, vključno z aretacijo njihovega člana sredi novega sveta, naredili in doživeli, kar malce težko. In glede na to, da je že kak teden na Fejsbuku krožil alarm, da je na voljo še skromnih 50 kart za njihov zaključni koncert kar dolgo trajajoče promocije zadnjega ploščka Against the Gravity, za bralstvo pravzaprav niti ni potrebno. Čeprav se je potem kar do predvečera govorilo o tistih 50ih kartah, kot da so si tudi tisti najbolj neodločni že zdavnaj pripravili ozimnico in mi je osebno malce zadišalo po posrečenem PRu, sem v Katedrali CUK Kino Šiška (kako lepo se sliši tisti CUK, kot nekakšen vlak) pod odrom upravičeno pričakoval gužvo u bajt, debelo talno oblogo iz piva, bližnja srečanja komolcev z mojim nadstreškom, materializirano pradavno človekovo željo po letenju in nabrito dobro čago, ki so jo Jacksoni, naj v miru počiva njihov najbolj obledeli soimenjak, pokazali še na vseh njihovih špilih, ki sem jih uspel ujeti v zadnjem času.

Malce po napovedani uri so se luči preusmerile na oder in začelo se je zares … pravzaprav bolj za hec. Bend se je na oder pripeljal na kolesih in rolkah ter že na samem začetku dogodku dal noto tiste sproščene in nezatežene zajebancije, ki jo je na vsak njihovem nastopu kvečjemu več. Še nekaj tradicionalnega rokovanja Bude z borci v prvih vrstah in dvorana je imela dovoljenje da eksplodira … in tudi je. Elvis Jackson, ena redkih skupin, ki si upa priti v Šiško brez predvozačev, so koncert pričeli hitro in silovito, natančno in seveda dobro naštudirano. Kljub temu, da mi je jasno, kakšno kilometrino ima bend za sabo in da so v svoje delo prav gotovo vložili ogromno časa in energije, me vedno znova presenetijo, s kakšno lahkoto se sprehodijo skozi koncert in kako neposreden je njihov nastop; kot da bi bili na odru to, kar tudi v resnici so, brez mask in pretvarjanja ter kalkulacij, kaj bo publiki všeč in kaj ne. Po eni strani so prav gotovo zelo dobro uigran bend, ki vsaj v okviru svoje glasbene usmeritve, tako inštrumentarij kot tudi prostor na odru obvladuje do potankosti, profesionalno in občudovanja vredno, po drugi strani pa še vedno izžarevajo energijo, ki jo največkrat srečaš pri bendih, ki so ravnokar natisnili svoj prvi plošček in na krilih entuziazma in na valu adrenalina – tako, da vidite, da se znam izražati prilično lirično – podirajo ovire pred seboj kot mulci iz soseščine, ki so na poti v vašo klet naredili nekaj malega ovinkov po belem svetu.

Publika pa jim je seveda zavzeto sledila. Roko na srce, tako prepričljivemu klicu se je zares težko upreti. Najprej je bilo seveda malce zadržanosti, a le toliko, dokler ni prvi izmed junakov poletel med publiko. Potem se je vsul plaz in izgledalo je, da nas je zadrtežev ostalo bore malo in da nas bo sam Buda počasi lastnoročno potegnil na oder in nas zmetal dol ali pa, da bo vzel v roke megafon in zaukazal, naj se najprej vrže z odra prva polovica dvorane, potem pa naj se občestvo zamenja in tako naprej na izmene, dokler ne pridejo dežurne čistilke pobirat plastičnih kozarcev, ki ležijo po tleh. Vse skupaj je vedno bolj spominjalo na nadzorovan kaos, ki je vrhunec doživel s pojavo inštruktorjev stejdždajvinga, ki so v neoprenskih oblekah in plavutkah z blazinami zajadrali med publikum in če k temu prištejemo še vse, ki so jih spremljali, in vse tiste, ki so skakali pod odrom, je bilo vse, kar je bilo v zraku, v rahli prednosti nad vsem, kar je bilo na tleh. Če bi dvorano lahko obrnil na glavo, bi le malokdo opazil razliko med prej in pozneje. Priča smo bili ne samo odličnemu koncertu, ampak tudi happeningu, kjer je publika postala vsaj za nekaj časa skorajda tako pomembna kot sami nastopajoči. Jaksonom uspe na koncertih premostiti razliko med odrom in publiko in če me vprašate, kaj natančno je tisto, kdaj natančno se prične pravo dogajanje, vam ne morem odgovoriti. Zdi se, da se dogajanje preprosto razvija, samo po sebi, nenadzorovano, do vrhunca, ko pravzaprav ne veš več, kdo je tukaj še glavni, če sploh še je kdo, ki nadzoruje.

Potem počasi nastopi čas, ko je potrebno situacijo umiriti in jo počasi pripeljati proti koncu. Glavni naboj je porabljen, sledi še drum jam session, ko na odru, klasika, ostane bobnar in tokrat še, vsaj kolikor sem lahko dojel, nekdo izmed publike, ostali si obrišejo švic, se vrnejo na oder, zaključijo nastop in dodajo še komad za zaključek. Večer je zaključen in dvorana se kar hitro izprazni in zdi se, da je publika dobila tisto, po kar je prišla. Približno dve uri pozabe, ločene realnosti, opozicije vsakdanu. Against the gravity. Prepričevanje prepričanih? Morda do neke mere, a če mene vprašate, ne gre samo za to. Vsaj zdi se mi, da v Šiški ni bilo ravnodušnih in da nas je bilo precej takšnih, ki smo bili preprosto očarani nad vzdušjem. Preprosto. Morda Elvis Jackson ne delajo revolucije in so preprosto to, kar so. Preprosto. In to počnejo jebeno dobro.

Tekst in foto: Uroš Škrjanc

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.