Muzika za ples – Čompe v Klubu Gromka

Compe_121209_02

Ljubljana / Klub Gromka
12. 12. 2009

"Plešite! To je muzika za ples. Odkar Slovenci skačemo, ne znamo več plesat!" Nekako s temi besedami, oprostite mi, če sem kako zamešal ali zgrešil, je glavni čompe nagovoril publiko v nabito polni Gromki na Metelkovi, naj si malce razmigajo premražene ude in se tako pridružijo rajanju na odru. A na žalost mnogih, prav veliko prostora za tovrstno fiskulturo pod odrom ni bilo. Ne glede na to, da se je na oder povzpela šesterica, še vedno je bil to najmanj obljuden del prostora. V mesto so namreč prijahali Čompe in očitno je bilo takšnih, ki so živeli v prepričanju, da je zamuditi njihov koncert greh, veliko. Preveč za en sam dogodek.

Čompe so vsekakor fascinantna zbirka umetnikov, ki so povečini bolj kot v godbi, vsaj kolikor je meni znano, doma na drugih področjih ustvarjanja, kar posledično pomeni, da je njihovo pojavljanje na odrih redkejše, kot je s strani publike zaželeno, kar je bilo očitno tudi na sobotnem večeru pesmi in napevov na Metelkovi. Sam sklepam, morda se motim, da se korenine krompirjevcev vlečejo z ene izmed državotvornih proslav v Cankarjevem domu, ko sta All Capone Štrajh Trio z domiselnim prepletanjem slovenske ter jugoslovanske himne in teme iz znane TV nadaljevanke Adams Family ter takrat še solistični Janez Škof, oblečen v cankarjansko opravo s frajtonarico v roki in Zajčevimi pesmimi na ustih, lastnoročno poskrbela, da od tedaj naprej vse državne ceremonije zgledajo milorečeno bledo in duhomorno. Škof je pozneje krog sebe nabral še dva saksofona, violino, akustično kitaro in vse, iz česar zna Marjan Stanič, ki je ponavadi bolj podoben žonglerju kot pa bobnarju ali tolkalcu, izvleči zvok in nastala je rahlo nenavadna kombinacija, ki sicer na prvi pogled deluje zabavljaško in klovnovsko, sam Škof pa bi ob boljši luči in mejkapu, ki bi ga pomladil za par desetletij, zlahka kandidiral za novega Kekca. A Čompe med publiko stelja ostre in nemalokrat strupene puščice, ki so, kot pojejo v Iberžnikih, kot semenar, ki dolgo zore. Napak bi bilo gledati na njih zgolj kot na potujoči cirkus ali kabaret, v pesmih, ki so jih večinoma prevzeli iz poezije Daneta Zajca, brez usmiljenja delijo klofute tako posameznikom kot nam vsem v vsej naši prelestni celoti. Samo dobro preposlušajte preje omenjen komad in razumeli boste, kaj mislim.

Čompe so v svojem nastopu združili povečini Zajčevo poezijo s svojim neposrednim, precej grobim glasbenim izrazom, s čimer jim širokim množicamuspeva brez banaliziranja približati ne samo kritičen pogled, ampak tudi precej lirična občutja, ne da bi ta izgubila svoj pomen. Sicer pa se takšna dvojnost skriva že v samem njihovem imenu, ki so si ga izbrali kot simbol, ki je rešil lakote naše prednike in odlično sede na prazen želodec, hkrati pa mi iz glave nikakor noče prispodoba o kmetu z debelim krompirjem. Ali ko proti koncu na oder prikoraka Žiga Saksida in razglasi, da itak nimajo ničesar več za povedati, malce obešenjaško prodaja prazno pločevinko piva ter iz publike povleče pupiko, ki prodaja CDje benda namesto njega. Kaj veš, morda ga je prodala tudi sama sebi. Ali pa prilika o nastanku človeške ribice, ki se začne s stihi "Gore in morje, gorje in more – Slovenija", in preko polomljene "lejdis end džermanis" angleško-nemške-italijanske bajke o zelo zelo zelo majhni državici z velikimi cerkvenimi gozdovi z lubadarji, klopi in jamami preide v duhovito besedilo še ene legende Andreja Rozmana – Roze o poreklu človeške ribice. Tako zelo zabavno in hkrati tako zelo tragično, ko se zaveš komentarja naše vsakdanjosti, ki seže nekaj malega čez dnevno (pol)novičarstvo. Tako prepričljivo, da je na trenutke že nemogoče ločiti, kje se konča bend in začne nastop, kje leži njihova briljantnost in kje so tako vsakdanji in banalni kot publika pred njimi. Himalaja pač uhaja iz Kolumbove mape, kot je ušla tudi Humarju.

Vsakokrat ko Čompe končajo s svojim špilom, mi v ustih ostane nekaj malega grenkobe. Najverjetneje mi ni všeč to, kar vidim v ogledalu. Kot tisti okus po čebuli v tenstanem, pardon, praženem krompirju, ki se ti spahuje. A kaj bi bili zagrenjeni, bolje kot jokati, je skakati in bolje kot skakati, je plesati. Veselimo se ljudje božji, iberžni smo!

Tekst in foto: Uroš Škrjanc

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.