Izštekano lajanje Buldogov

buldogi_04

Ljubljana / Radio Slovenija
11. 12. 2009

Kar precej časa mi ni šlo v pisker, kako to, da na novo vstali feniksi slovenske pank dobe konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih tako zlahka mobilizirajo tako široke in pisane ljudske mase. Je mar naša scena tako mimo, da res ne premoremo ničesar bolj svežega kot morda že malce ostarele legende? Sam se ne bi pridružil temu mnenju, v kleteh in po klubih se kljub vsemu valja nekaj nadobudnih mladcev, ki znajo ponuditi kar zanimivo godbo. Se je v nas morda prebudil uporniški duh in kaj kmalu lahko na cesti pričakujemo jezno rajo, ki bo vrgla z oblasti vladarje in bo zavladala prava ljudska volja? Paaaa, kaj posebej veliko dogajanja ni videti, vsekakor veliko veliko premalo, da bi lahko pričakovali kak družbeni zasuk v levo. Kaj je potemtakem botrovalo pojavu neo-panka na Slovenskem, zakaj mladina od 5. do 75. leta hodi gledat Niete, se navdušuje nad O Kult!, zakaj se navdušuje nad morda prezgodaj padlimi heroji polpretekle zgodovine?

Odgovor sem malce nepričakovano dobil na Radiu Slovenija, ko je Longyka pogostil na novo izbrane Buldoge. Namreč, ker posnetkov Buldogov ni bilo ravno veliko v arhivu in ker so še tisti zaradi pomankljivega tehničnega (ne)znanja članov niso zveneli ravno prav, so se odločili, da že zaradi tega, da že sami slišijo, kako so zvenela osemdeseta, material posnamejo na novo. Rodil se je album, Buldogi pa spet pa tridesetih letih od začetka, in kakih 25 letih, ko jih je razpustila JNA, zopet lajajo. In takrat mi je v glavi vžgalo spoznanje – vse kar so naši panksi počeli v osemdesetih je bila samo vaja. S krajšimi pavzami posejana 30 let trajajoča javna vaja, med katero so pilili komade, se učili igrati kitare, vadili glasilke, izbirali idealne postave, pospravljali kleti in tako je v drugem delu prvega desetletja novega tisočletja končno nastopil čas, ko so postali dovolj dobri, dovolj uigrani in dovolj uležani, da se predstavijo javnosti in tokrat zares, s pravimi albumi, na pravi način. Napočil je čas, ko bomo končno tudi Slovenci slišali svoj avtohtoni pank.

Kakorkoli že, Jure Longyka si je za decembersko izdajo Izšteknih omislil Buldoge, in če mi je skozi prste spolzela njihova promocija na Metelkovi, bo pa tudi sicer malce bolj umirjena in intimna seansa v studiu 14 tudi zanimiva. Toliko, da prečekiram, koliko zob imajo in v kakšni kondiciji so. In če je soditi po tem, kar je bilo videti in slišati, bi si upal reči, da se Buldogi kljub temu, da so tačas kar precej pridobili na zrelosti in na tehtnosti, še vedno niso povedali čisto vsega. To se da sklepati že po njihovem novem komadu Kolk rabš, ki navdiha prav gotovo ni vlekel iz starih zapiskov doma nasnetih kaset, ampak je čisto spodobna rock nažigancija s čisto aktualno in, na žalost, realno zgodbo. In kot so obljubili, je letnica 09 le ogrevanje in brskanje po ostankih mrhovine, iz katerega se napaja čisto nov kuža, saj v takšni postavi Buldogi do sedaj še niso obstajali, čeprav pa so vsi sedanji člani, v različnih časovnih obdobjih in za različnimi inštrumenti, že igrali v bendu. Tako imamo opravka pravzaprav z novim bendom, ki sicer veliko dolguje svoji bogati, a kratki preteklosti, a gleda naprej, in v 2010 lahko od njih pričakujemo precej novega materiala in upam, da nas bojo založili tudi s precej zanimive godbe. Vsaj obljubili so nam tako in nekako imam občutek, da se na to obljubo lahko zanesemo.

Ko so Buldogi prikorakali v studio, so se najprej kot pionirčki postavili v ravno vrsto in nam zapeli a capella verzijo njihovega prvega komada Šminkeri, potem pa so se pridno posedli na stole, poprijeli inštrumente ter izmenjaje obujali spomine in nam igrali po štiri komade. Ne morem vam sicer razodeti, v kolikšni meri so se komadi po vrstnem redu ujemali z njihovo Rektospektivo, ker mi ploščka še ni uspelo preposlušati, a sami komadi so kar zvesto sledili časovnemu zaporedju, tako da smo lahko sledili razvoju njihove glasbe, ki se je iz prvih, bolj preprostih štiklcov razvijala v bolj strukturirane komade, ki so tudi že pokukali iz pank forme in koketirali z drugimi zvrstmi, predvsem post punkom in, seveda, reggaejem. V treh letih, kolikor je trajala pripravljalna faza, jim je kot skupini uspelo prehoditi zares dolgo glasbeno pot in zares škoda se mi zdi, da moramo šele po tridesetih letih doživeti nov restart in upati, da bodo zdržali kaj dlje, čeprav po drugi strani JNA ni več, pa tudi za kako drugo vojsko so najverjetneje že malce prestari, tako da upanje obstaja. Vmes, ko niso ravno muzicirali, jih je maestro Longyka s kratkimi vprašanji mojstrsko motiviral k niti ne tako kratkim izbruhom čvekanja, skozi katera smo izvedeli marsikaj iz zgodovine benda neposredno od samih članov, kar je vsekakor bolj zanimivo od naštevanja enciklopedičnih dejstev. Manjkal je pravzaprav samo še šank in vzdušje bi bilo lahko zares odlično. Če sem malce zloben, je bil edini moteči element posebni gost v statu Eve Hren, ki je v svojem slogu zažvrgolela dva komada in celotno atmosfero prevedla v sentiš, a že takoj, ko je oddrobila nazaj med publiko, so Buldogi energično in ostro urezali Kolk rabš in pokazali, da je preteklost vseeno ostala v preteklosti in da je to njihova prava kondicija, zaradi česar sem tudi dobil občutek, da njihova zlata doba še le prihaja. In da je to tisto, zaradi česar je publika v dolgem aplavzu obsedela na stolih in kar ni hotela oditi ven, tako da jo je bend povabil v zaodrje na pivo in tokrat mi je prav zares žal, da se nisem mogel pridružiti pokoncertu. Cesta naslednji dan je bila namreč zgodnja in dolga in spodobi se jo prevoziti z odprtimi očmi namesto z zaprtimi.

Namesto hudo pametnega zaključja raje priporočam vsem, ki niste utegnili priti v studio ali pred radijske sprejemnike ali pred računalnike, da si na portalu RTV SLO preposlušate, kaj so imeli Buldogi za povedati in zaigrati v petek zvečer in se sami prepričate v svetlo bodočnost slovenskega panka. Na zdravje!

Tekst: Uroš Škrjanc
Foto: Alan Orlič Belšak

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.