Angelski glasovi pod meniškimi haljami – The Gregorian v Hali Tivoli

2009_12_10_07_gregorian

Ljubljana / Hala Tivoli
10. 12. 2009

Za gregorijansko petje kanali googla posežejo po podatku, da izhaja iz zahodnega krščanstva, zbor osmih pevcev pa naj bi spremljal raznorazna praznovanja in cerkvene rituale. Medtem ko bi arhaično prepevanje starorimskih tematik dandanes bržkone zapolnilo le kako manjšo faro, je zborček z druščino v Halo Tivoli privabil ljudi za kako večjo katedralo, ki pa so po širini postavljeno dvorano vseeno lepo zapolnili.

Kititi se s tujim perjem ni nikdar veljalo za občudovanja vredno dejanje, v primeru The Gregorian pa si predstavitev priredb s svojevrstnimi aranžmaji vseeno zasluži veliko mero pozornosti in spoštovanja. Vseeno je bolj iskreno izvajati priredbe na originalen način, kot delati lastne skladbe, ki pa vsled istih nastavitev tisti hip najbolj vročega producenta na koncu dobijo domala enako zvočno podobo.

Kakorkoli že, nemška zasedba The Gregorian pod vodstvom Franka Petersona izvaja svojevrstne kompozicije pop in rock komadov, ki jih v večini beležijo albumi naslovov Masters of Chant Chapter xx, s pomočjo bogate in dodelane scenografije in meniške kostumografije pa jih prav posrečeno predstavljajo tudi na koncertnih odrih širom sveta. Dela Robbieja Williamsa (Angels), Erica Claptona (Tears in Heaven), Guns’n’Roses (Sweet Child of Mine), U2 (One), Led Zeppelin (Stairway to Heaven), Davida Bowieja (Heroes) in množice drugih tako zazvenijo v popolnoma drugačnem, njim lastnem stilu, kjer je v ospredju osmerica moških vokalov, ki pa jih v nekaterih delih nadgrajuje tudi tako po glasu kot stasu ekstravagantna Amelia Brightman. Inštrumentalna spremljava kitare, bobnov in klaviatur je sicer prisotna, vendar v vsej čarobnosti meniškega okteta služi bolj kot ne le kot poligon za vokalni nanos. Ob bok scenografiji z vložki pirotehnike in čudoviti igri z lučjo gre tudi domiselna koreografija, ki je s kombinacijami in variacijami postavitve osmih likov nakljub togi, avtentični meniški drži vseeno delovala dinamično. Tudi v kratkih povezovalnih govorih so se nastopajoči izkazali, saj so poleg nekaj stereotipnih floskul o veselju in zadovoljstvu, da lahko nastopajo pri nas, navrgli tudi nekaj duhovitih šal o tem, da so najstarejši in najgrši boy band na svetu in da nam ob nakupu Gregorian predpražnika le-tega ne morejo podpisati, lahko pa se preko njega zvezniško sprehodijo.

Ko je proti koncu v zraku viselo vprašanje, kaj ob takšnem naboru skladb sploh še izvesti za končni vrhunec, je zazvenela Lennonova klasika Happy Christmas (War is Over), zapadel je sneg, med občinstvo pa so poletele ‘snežene’ kepe. Naj se sliši še tako pocukrano in klišejsko, boljšega zaključka si pravzaprav ne bi mogli zamisliti. Hmm, le kakšen je ta na nastopih v mesecu maju? 

Tekst: Jurij Bizjak

Foto: Bojan Okorn

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.