The Beatles – Stereo Box Set 2009 Digital Remaster

The Beatles - Stereo Box Set 2009 Digital Remaster

The Beatles – Stereo Box Set 2009 Digital Remaster

2009, EMI / Dallas

Leta 1977 je R. Murray Schafer opisal vse človeškemu ušesu relavantne zvoke (z drugimi besedami, vse kar lahko slišimo) kot "soundscape" (prevedite si sami). Zvoke je glede na izvor razdelil na biofone (te proizvajajo, izvzemši človeka, živi organizmi), geofone (zvoki, ki jih proizvaja neživa narava – na primer veter) ter antropofone (zvoki, ki jih s svojo aktivnostjo proizvaja človek – hoja, govor itd.). Naj samo spomnim, da trenutno govorimo o zvoku kot fizikalnem dejstvu, valovanju, ki ima frekvenco in intenziteto. Kot pa nas uči družboslovje, je vsako fizikalno dejstvo – v našem primeru zvok – tudi kulturno-specifično posredovano, nadalje pa je ta impulz tudi kulturno-specifično procesiran in interpretiran. Za nas sedaj ni važno, katera komponenta – biološka ali kulturna – je dominantnejša (avtorju se sicer zdijo takšne debate nespametne in neumne). Kakorkoli že, napisano pomeni, da identični zvoki v različnem času/prostoru niso razumljeni na popolnoma identičen način. Relativizem torej; ki je lahko tako kot je v svoji popolni formi izredno neumen tudi nevaren, ampak to je že druga zgodba.

Okoljska psihologija (okoljska se v tem primeru ne nanaša na okoljevarstvo) se ukvarja z relacijo človek-okolje. Njihove raziskave so kot protipol opisanemu relativizmu pokazale, da kljub kulturni specifičnosti zaznavanja zvoka obstajajo zvoki, ki imajo bolj ali manj fiksne pomene v časovno/prostorski ravnini: na primer zvok z zelo veliko jakostjo je boleč, saj je pritisk, ki ga ustvarja zvočno valovanje na naše senzorje zvoka, fizično nevzdržen. In to občutenje je in bo vsak človek občutil kot bolečino. Ekstremen primer, ki pa je na ravni teoretične argumentacije pomemben. Sedaj že večina verjetno ve, kam pes taco moli. Na eni strani imamo relativizem, na drugi pa imajo lahko zvoki vseeno neke fiksne pomene. Kaj je torej dobra glasba?
Dobra, kvalitetna glasba je izredno izmuzljiva kategorija. Gre pri tem za intervale pravih akordov? Ali dobra glasba generira občutek ugodja? Očitno ne, saj bi potemtaken Stravinskega vsi prezirali. Ali je mogoče dobra glasba intonančno točna in superiorno izvedena? Spomnimo se recimo na Neila Younga, Micka Jaggerja, da ne govorim o punku. Takšnih provokativnih vprašanj je cela vrsta. Zato bomo mi rekli, da se kategorija dobrega in kvalitetnega vedno znova vzpostavlja, s tem, da nobena definicija nikoli ne prevlada. Permanenten boj za hegemonijo. V polju popularne glasbe je to še toliko bolj vidno (tudi zaradi ekonomskih in še kakšnih interesov), seveda pa moramo izpostaviti, da popularna glasba v današnjem pomenu besede ni starejša od 70 let. Mlada torej. Vseeno pa se zdi, da obstaja popularna glasba, ki že kljubuje zobu časa in kulturno specifičnim okusom. In bo to počela še v prihodnje. Takšno glasbo so ustvarjali The Beatles.

V vsega desetih letih skupnega ustvarjanja so definirali in pokazali praktično vse, kar se da narediti v popularni glasbi: brezčasna muzika je šla z roko v roki s širšo spremembo družbene klime. The Beatles so imeli vse atribute legendarne skupine: bili so stilsko in zvočno izredno inovativni, na krilih genialnosti dvojca Lennon-McCartney (in pod očetovskim očesom – bolje rečeno ušesom – producenta Georgea Martina). Naj še omenim samo urbano zmoto, ki jo marsikdaj slišim. George Martin nikoli ni bil "The Fith Beatle", ta naziv je pripadal menedžerju skupine Brianu Epsteinu) tudi izredno produktivni (The Beatles so izdali v povprečju več kot album na leto) – še več, z leti so stil nadgrajevali in bili iz albuma v album boljši (spodaj podpisanemu ena izmed najizrazitejših in najpomembnejših elementov opisovane zasedbe). Dalje so bili lepi in zadeti (Ringo Starr se na primer ne spomni obiska pri kraljici). Imeli so odličen smisel za humor ("I am John and I play a fool"). Prvokativni (ko so gorele vinilke, se je nemara v nebesih za glavo držal sam Jezus) in predčasno poslani v večnost. Seveda je enostavno pametovati in biti general po bitki, ampak dejstvo obstaja: brez Beatles ne bi bilo ne Nirvane ne Michaela Jacksona. Ne bi bilo Slipknot. Ne bi bilo soundtracka za film I Am Sam (v katerem mimogrede blesti fenomenalni Sean Penn). In nikoli ne bi slišali skladbe Sgt. Pepper’s Lonely Hearts Club v izvedbi Jimija Hendrixa. In konec koncev, ko jih bova štela 64, bova z ženo poslušala When I Am Sixty-Four.

Verjetno izvor ne bo eden izmed pravkar izdanih CDjev, saj si spodaj podpisani lasti Sgt. Pepper’s Lonely Hearts Club Band na vinilki, ampak pustimo to. Letošnja remasterizirana izdaja je resnično obsežna in statusu skupine tudi primerna (in marsikomu v celoti finančno nedosegljiva – bodimo pošteni). Dejstva o njej si lahko preberete v PR materialu, ker jih na tem mestu nima smisla naštevati, vsekakor pa so se avtorji potrudili in niti zbiratelji niti ljubitelji zasedbe ne bi smeli biti razočarani (fanom pa priporočam še ogled dokumentarca The Beatles Anthology). Tehnično dovršeno in stilsko premišljeno.

Poslušajte The Beatles. V kakršnem koli formatu že.

Matjaž Jaušovec

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.