Marcus Miller ponovno obiskal Milesa Davisa

MarcusMiller01

Ljubljana / Kino Šiška
9. 11. 2009

Tisti, ki še vedno radi vidijo na odru Fenderov jazz bass, vsekakor niso smeli zamuditi ponedeljkovega dogodka v Kinu Šiška. Brane Rončel nam je po šestih letih v Ljubljano spet pripeljal svetovnega basista Marcusa Millerja. Njegova biografija je zelo pestra. Rodil se je leta 1959 v Brooklynu, NY. V mladih letih je igral že klarinet, klavir in bas kitaro, potem je začel delati avtorsko glasbo in producirati. Na odrih se ga je dalo videti s celo vrsto vrhunskih glasbenikov, katerih sedaj tukaj ne bi našteval, saj ste si to lahko prebrali že v rubriki »koncertne napovedi«. V odločilnem obdobju (napoveduje Rončel), zadnjem desetletju odrovanja njegovega idola, legendarnega trobentača Milesa Davisa, se je le-temu pridružil na odru in v proizvodnji. Miles Davis je igral 1991 na jazz festivalu v Ljubljani, kmalu za tem je umrl. Miller je med drugim napisal Davisov komad Tutu, in samega Davisa potegnil v načine smemanja z modernimi studijskimi pripomočki (album Tutu je prvi izmed Davisovih, ki vsebuje programirane sintetizatorje, semple in drum-loope). Navsezadnje mu je namenil tudi aktualno turnejo, »Tutu Revisited«, torej ponovni obisk Davisove glasbe z albuma Tutu.

Miller in precej mlada, ampak nakilometrirana zasedba, so poskušali na odru obuditi glasbo Milesa Davisa in to jim je dobro uspelo. Christian Scott, 26-letni trobentač iz New Orleansa je nadomeščal Davisa. Šolal se je na prestižni akademiji za glasbo Berkley v Bostonu, kar govori zase. Na saksofonu, Alex Han, letnik 1987. Svojo glasbeno pot si je udiral že z zgodnjimi posnetki, podpisal je za Rico Reeds kot (najmlajši) indosat, šolanje pa je tudi on nadaljeval na Berkleyju. Urugvajec Federico Gonzalez Peña na klaviaturah, ki se je na glasbeni sferi najprej srečeval s tolkali, potem pa se je zaobljubil tipkam. Na bobnih pa Ronald Bruner Jr., sodeloval z Tribal Tech, Larryjem Carltonom, Kirkom Whalumom, Robbenom Fordom … Zanimivo, vseh pet ima glasbo že praktično v genih, vsi izhajajo iz družin, kjer je bil nekdo glasbenik – če ne starš, pa vsaj stric. Na čelu postave seveda Marcus Miller, grammyjev nagrajenec, ki je sicer dodal še malo acidne začimbe, pa tudi poskrbel, da je vse ostalo v Davisovem duhu. Cela zasedba izhaja iz podobnih glasbenih usmeritev, jazza, r&b-ja, tudi pop-a, bobnar pa iz predvsem zadnje čase prebijajoče gospel scene. Prehajanje iz binarnega v ternarni feeling in nazaj, virtuozno prepletanje rok in glasna bas noga ob lahkih dobah so nas najbolj prepričala v njegovem solu, za katerega nam je eksplicitno pokazal, da pričakuje aplavz, ga dobil, in to povsem zasluženo. Seveda se ostali niso nič manj izpostavljali robniški luči. Tako se tudi za jazz koncert spodobi! Han je imel kar nekaj vrhuncev, videti je bilo, da mu sapa ne prihaja samo iz pljuč, ampak tudi iz srca in celega telesa. Miller pa je tako ali tako zapolnil vsako luknjo, tako kot jo je bilo zapolniti treba, enkrat na bas, drugič na bas klarinet. Prefinjeno!

Tekst: Bojan Varga
Foto: Matjaž Jaušovec

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.