Lunch paket: Lydia Lunch & Gallon Drunk

LydiaLunch_111109_02

Big Sexy Noise

Ljubljana / Kino Šiška
11. 11. 2009

Ljubljana se kot koncertno prizorišče vedno bolj uveljavlja kot oder za bolj ali manj legendarne izvajalce, bodisi tiste, ki so svoj bonus že skurile in jim je od legende ostala zgolj še legendarnosti, kot tudi tiste, ki so sicer v manjšem obsegu, a nič manj pomembno zaznamovale svoj čas in njihove zasledovalce. Tako imamo v Tivoliju pribežališče bolj ali manj iz naftalina potegnjenih feniksov, ki tu pa tam pobrskajo po žepih širokih ljudskih množic za kakim odvečnim kovancem, v Šiški pa CUKajo kar zanimivo plejado godbenikov, ki sicer bolj ali manj zavestno neradi plezajo po lestvicah popularnosti, a so se kar močno zapisali v kolektivni spomin. Nazadnje sem bil prijetno presenečen nad Porcupine Tree, za katere so mi poznavalci razložili, da so prave legende med progresivci, a vseeno je tako številčnega obiska niso ravno pričakovali.

Ena izmed umetnic, ki krog sebe prav gotovo širi vonj legende, je vsekakor Lydia Lunch, vsestranska umetnica, ki svoje nazore in umetniško duši izpričuje tako v glasbi kot tudi v književnosti in na filmu. Po predlanskem EP-ju, ki ga je izdala z Omar Rodriguez-Lopezom iz Mars Volte, so se letos v Lunch paketu znašli znanci naših koncertnih odrov The Gallon Drunk, ki so do sedaj nastopali bolj v Orto baru in na Metelkovi in vsekakor je bil že čas, da se nam predstavijo tudi v malce boljši luči, na malce večjem odru in preko malce boljšega ozvočenja. Tako smo v sredo navečer imeli možnost prisostvovati nekakšnemu double-billu z Lydio Lunch in The Gallon Drunk sočasno na istem odru, Vse skupaj pa so lično zapakirali pod znamko Big Sexy Noise, kar je tudi naslov plošče, ki so jo izdali skupaj in ki jo na turneju tudi predstavljajo.

Če bi glavni protagonistki lahko odvzeli kako desetletje z ramen, bi bil naslov Big Sexy Noise pravzaprav kar posrečena oznaka tega, česar smo bili deležni. James Johnston s kitaro in občasnimi vokali, Terry Edwards za klaviaturami in saksofonom ter Ian White za bobni so poskrbeli za hrup, ki se je sprehajal med rokenrolom, pankom, bluesom in boogijem, na katerega se je lepo obesil glas Lydie in dodal vsemu skupaj še sexy komponento. Če seveda vse skupaj vzamemo z malce distance in primešamo še malce cinizma, ki ga je Lydia s svojo držo na odru izkazovala preko ne ravno dolgega, a intenzivnega nastopa. Že sam naslov Big Sexy Noise vsebuje nekaj cinizma, saj njena besedila nikakor ne govorijo romantiki ali erotiki, ampak se obračajo v nasprotno smer, v antagonizme odnosov in žensko samozavest, v katerem kontekstu je bil You Love Don’t Pay My Rent vsekakor vrhunec nastopa. Pravzaprav je koncert izzvenel v čistem nasprotju s formulo rokenrola, v katerem moška energija ponavadi igra glavno vlogo, ženski vokali pa so bolj v ozadju, na odru je Lydia vodila svojo igro in s svojo pojavo kontrolirala potek in prehajanje mirnih trenutkov v izbruhe frenetičnega saksofona in nažigaške kitare. Kot mačka, ki malce samozadovoljno, delno ležerno in z veliko mero samozaupanja nadzoruje ceremonijo, krog nje pa šprica švic in energija, vse skupaj pa se prepleta v impresivno mešanico pank’n’rok’n’rolla, ki svojo osnovno obliko v nekaj več kot zgolj koncert – morda v dogodek, ki se preprosto odpre in zgodi pred poslušalstvom.
Vtise po koncertu bi vsekakor lahko strnil v dve čisto preposti besedi – short but sweet. Četudi je bil koncert malce kratek po dolžini, pa bi lahko zlahka trdili, da je bilo povprečje sprožene energije na minuto vsekakor impresivno in da so se v Lunch paketu znašle vse snovi, ki so potrebne za hranljiv in polnovreden obrok, primeren tako za mlajše kot tudi starejše občinstvo. Da pa je Lydia še vedno živa in da zna brcati, pa ni dokazala le z nastopom, brco, sicer ne ravno močno, je skasiral tudi na srečo edini njen pijan “fan”, ki je mislil, da je pododrje njegovo privatno igrišče in posebej vsem prisotnim fotografom ter tudi nekaterim drugim obiskovalcem skozi celoten težil do onemoglosti. Ker je bilo poslušalstvo očitno precej miroljubno, je gospodič odšel iz dvorane brez praske, upam pa, da mu je brca z odra premaknila vsaj kak koleselj v možganih in če slučajno bere tole ali pa kdo izmed njegovih znancev, bi mu prenesl moje skromno sporočilo: ODJEBI BEBO!!!!

Tekst in foto: Uroš Škrjanc

 

Fotogalerija:

Povezani članki: