Dream Theater z Golico v Hali Tivoli

Dream Theater z Golico v Hali Tivoli

Dream Theater z Golico v Hali Tivoli

Ljubljana / Hala Tivoli
31. 10. 2009

Če smo pred leti z bentili nad izvajalci, ki so si na oder privoščili priti z do nekaj urno zamudo, so se v zadnjih letih brez dvoma spravili v red, mi pa smo se očitno tudi navadili na nekaj ur kasnejši štart, kot je označen na vstopnicah in posledično zamujamo nastope predskupin. Naj bo to v opravičilo za nerecenziranje Unexpact in Bigelf. Morda pa bi organizator lahko tudi malo bolj očitno opletal z dejstvom, da se koncert prične že v poznem popoldnevu in ne ob »normalni« večerni uri.

Zame se je skratka koncert začel z Opeth. Švedi so si pri nas nagrebli kar nekaj zavzetih oboževalcev, ki so gladko ignorirali zvezde večera in menda prišli samo zaradi Skandinavcev. Po koncertu so hiteli zavzeto zatrevati, da je bil nastop odličen, pogled s tribune pa je kazal drugačno podobo. V zraku trije pari rok, nekaj cincanja v ritmu, večina parterja ravnodušnega, tribune pa sedeče. Čeprav so uigrani, jim je manjkalo prave energije. Ne ravno presežek torej.

Dvorana je bila nabito polna, kar pa še ne garantira dobrega vzdušja. Tega pa ne gre mešati s nenavdušenostjo. Dream Theater pač niso niti za vso mainstream publiko niti za vse metalce, ki so načeloma navajeni na razvlečene solaže. Najbrž ne brcnem zelo v temo, če trdim, da so nad kakršnokoli obliko progresivne glasbe navdušeni predvsem ljudje, ki se tudi sami ukvarjajo z glasbo in jim je v užitek poslušati tudi do dvajest minut improvizacije na temo enega komada. In točno tega smo bili tudi deležni. Vsega skupaj sedem komadov in dve solaži sta zalegli za uro in štirideset minut dolg nastop. Kar se dolžine tiče prav gotovo manjše razočaranje, saj ponavadi igrajo kako uro dlje.

Sicer pa Dream Theater ostajajo band velikih. Egov in glasbenikov. Dejstvo, da kljub temu uspejo delovati kot band je fascinantno. Svojih solo pet minut slave sta nam ponudila le Petrucci in Ruddes. Slednji je v svojo ekshibicijo vključil tudi našo Golico – in ob tem se je občinstvo tudi najbolj prebudilo. Myung je klasično ostajal skromno v ozadju, čeprav bi basisti po svetu najbrž množično prodajali svoje duše, da bi slišali njegov solo, Portnoy je mojo pozornost pritegnil predvsem s svojimi back vokali, LaBrie, ki je očitno delal na svojem glasu, pa zopet ni mogel brez svojega letanja iz backstagea na oder in nazaj.

Vpadi na oder so tudi sicer deloma zaznamovali koncert. Helloween je bil dotične sobote in roadieji so si dali duška. Zadeva bi bila zabavna, če bi se le tu in tam sprehodil čez oder kakšen okostnjakec ali čarovnik, če pa se to dogaja skozi ves koncert, pa začenja počasi biti moteče.

Setlista bi bila lahko precej boljša kljub temu, da Dream Theater na koncertnih prizoriščih, kjer so večkrat, namenoma ne ponavljajo komadov. Pa tudi če bi bil izbor zadovoljivejši, bi glasba najbrž ne prišla do izraza. Da je Hala Tivoli neustrezna, je jasno, vendar jo je vseeno mogoče ozvočiti veliko bolje, kar so med drugim dokazali ravno Dream Theater pred leti.

Oboji, tako Opeth kot Dream Theater, so torej prikazali nastop pod pričakovanji. Videti te progresivce na odru je sicer še vedno nuja, če se že prikažejo pri nas, a morda bo le treba začeti upoštevati nasvete starih mačkov, da ko enkrat vidiš band v dobri koncertni izvedbi, ostani pri tem in jim ne pusti pokvariti vtisa z naslednjim koncertom.

Setlista (Dream Theater)

1.A Nightmare To Remember
2.A Rite Of Passage
3.Guitar Solo
4.Hollow Years
5.Keyboard Solo
6.Erotomania
7.Voices
8.In The Name Of God
dodatek:
9.The Count Of Tuscany

MojcA SelaK

Povezani članki:

Značke: