The Qemists – Join The Q

The Qemists – Join The Q

The Qemists – Join The Q

2009, Ninja Tune

Moram priznati, da me je ta plošča potegnila na prvo. Uvodna skladba Stompbox, ki me nekako spominja na Song 2 od Blur, je prava rock ‘n’ roll-ritem mašina, katere distorzija te zabije ob zid, takt pa pa te prisili vsaj v trzanje. Res šus, ki si ga enostavno predstavljam v igricah, dirkaških filmih ter v primernih remixih na hudih klubskih veselicah. In res – ne le ta skladba, ampak godba The Qemists nasploh, že zavzema svoje mesto v underground klubovju po dolgem in počez; na rodni grudi se o njih sicer na elektronski margini piše že lep čas, letos pa so totalno prevzeli japonsko dance – elektro sceno.

Njihov izvor je sicer čisto rokerski – Dan Arnold, Leon Harris in Liam Black so bili svoj čas klasičen rock band (kitara-bas-boben), ki je gulil odre že konec devetdesetih. To tudi pojasni njihov rockerski genom v drum ‘n’ bass/dub-step/jungle genetski podobi ter jih hkrati razlikuje od aktov Chase & Status, Pendulum oziroma Burial; čeprav jih s slednjim druži navdušenje kritikov in publike nad izdanim prvencem. Kakorkoli že, mastna finesa in odmik od minimalizma sta poleg tistih, ki samo poslušamo, prepričala še nekatere, ki glasbo tudi delajo. Na Join The Q tako slišite vokalne prispevke Mikea Pattona, Jenne G., Wileya ter nekaterih drugih. Uvod v ploščo je z že omenjeno Stombox udaren in neposreden, Pattonovo nadaljevanje Lost Weekend je pričakovano podobno, z On The Run pa se plošča prevesi v bolj jungle & razpoloženjski mood, ki pa potem spet zakrmari v agresivnejše drum ‘n’ bass ritme. Uvod v zadnjo The Perfect High je ravno pravšnji landing plošče, preden vas v kaotično premikanje ponesejo še zadnji beati plošče.

Album s potencialom in eden izmed – pogojno rečeno – prvencev leta. Ambiciozne skladbe harajo po klubovju širom po svetu, veselimo se remixov. Bravo!

Matjaž Jaušovec

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.