Sterilno blatni Mudhoney

Dicky B. Hardy

Dicky B. Hardy

Ljubljana / Kino Šiška
19. 10. 2009
Vstopnina: 20€ / 25€

V soboto smo s polovico Dežurnih krivcev (mimogrede, skupina spet vadi in pripravlja nove komade) posušili par špricarjev in debatirali o kletarjenju; vinske mušice mi od takrat še kar naprej sledijo in mogoče sem tudi zaradi tega zamudil prvonastopajoče Dicky B. Hardy. Ampak prehitevamo. Gremo od začetka.

Ljubljana je letos gostila že kar lepo število zvenečih imen. Sunset Rubdown so bili tu nedavno tega. Omenili bi lahko še Butthole Surfers. V podobno ligo spadajo tudi Mudhoney (ciniki bi rekli, da tudi Ali En – in spodaj podpisani se z njimi strinja).
Koncert seattleških legend je bil intenzivno promoviran po medijih. Vstopnice so bile v prodaji že nekaj mesecev prej (če se prav spomnim, je bil to prvi dogodek, za katerega se je govorilo, da bo potekal v takrat še nedodelanem Kinu Šiška), na plakate in letake sem naletel kar nekajkrat. Za piko na i pa je poskrbel celo članek v eni izmed prilog slovenskega dnevnega časopisja neposredno pred dogodkom. Zanimivo. In precej čudno.

Človek se vpraša, čemu takšno navdušenje nad skupino, ki je toplo vodo našla pred dvajsetimi leti in od takrat – sicer z glavo na zraku – udobno plava s tokom. Kaj več pa tudi ne. Sledeč tej logiki bi ob koncertu – špekuliram – Jamie T-ja, Dizzee Rascala, Arcade Fire ali pa TV On The Radio izšle cele tematske priloge… Ali pač ne. Nas fascinirajo koncerti, ki bi se morali zgoditi pred dvajsetimi leti. Kar je prekleto bedno. Ne da bi imel kaj proti Mudhoney, nasprotno. Njihovo glasbo nadvse rad poslušam, njihov prispevek k popularni glasbi in razvoju le-te pa spoštujem. Bolj me žalosti domača glasbena realnost: vsi prikimavajo in se navdušujejo nad relikvijami, medtem pa se večina nove in zanimive muzike (in te na domačih odrih niti ni tako malo) ali spregleda ali pa je preprosto ni. Zaboga, naj nekdo že pripelje (in to letos, ne čez 10 let) v Slovenijo skupino tipa The Qemists, da bo raztrgala en K4 po dolgem in po čez. The Black Keys, na primer, bi bilo neverjetno osvežujoče in prijetno videti 9 let nazaj. Pa jih nismo. Druga skrajnost – na Stevu Tallisu ni bilo niti 50 ljudi. Približno šest let nazaj. Da bomo aktualni: za izredno daljnovidnega in inovativnega domačega zvočnega umetnika Miho Ciglarja je verjetno slišal le malo kdo.

Seveda so nam Mudhoney servirali kot prvorazredno glasbeno atrakcijo: da so bojda neverjetno energični v živo. Hm… Tisti, ki hočete videti energijo na odru, pojdite kdaj na koncert avstalskih punkerjev Digger and The Pussycats, tisti, ki pa hočete videti energijo med gledalci pa obiščite koncert DYSE. Z nizko stopnjo entropičnosti se lahko pohvali tudi Tom Waits. Za sofisticirane duše in salonske levičarje. Skratka, ni se nam treba vračati dvajset let nazaj, da bi našli dobro muziko.
Je pa bil zato koncertni večer prijetno nostalgično doživetje; skakajočih mladcev v flanelastih srajcah v prvih vrstah je bilo bolj za vzorec, glavnino je sestavljala malce starejša mladež, med njo pa se je pomešalo še kar nekaj sivih ter plešastih glav. Kot rečeno smo Dicky B. Hardy na žalost izpustili, zato pa smo prisluhnili The Frictions. Eckmanov zadnji projekt The Last Side of The Mountain mi še vse preveč odmeva v ušesih, zato njegov back-to-the-roots projekt The Frictions ni pustil močnega vtisa. Vendar bodimo pošteni: časa je bilo malo, dvorana pa za njihov trenutni zvočni domet bistveno prevelika.

V velikosti Kina Šiške pa so se včasih izgubili tudi Mudhoney, predvsem v prvi polovici nastopa nekoliko hladni in neprepričljivi; odličnemu ozvočenju navkljub. Dejstvo je, da je njihovo najbolj znano glasbeno delo Superfuzz Bigmuff med ljubitelji zasedbe najbolj poznano, zato ni presenetljivo, da je bilo vzdušje najboljše ob klasični sveti trojici – Touch Me I’m Sick – Sweet Young Thing Ain’t Sweet No More – Hate The Police (zadnja skladba v bisu). Takrat je mladež silila na oder in si za to zaslužila kakšno brco v rit, novejše skladbe pa so več ali manj naletele na zadovoljno prikimavanje. Čeprav velja omeniti, da je zadnja plošča Mudhoney zelo solidna, zvočno konstantna in sproščena, nadalje pa presenečajo tudi z liričnimi izpadi tipa “every snowflake is unique until it melts“. Zato je bil koncert točno tak kot Mudhoney so: spomenik nekega časa, bend z nespornimi kvalitetami in zaslugami v zgodovini popularne glasbe, vendar so časi stare slave že minili. Prvinske energije na odru ni več – kapelj znoja je bilo sumljivo malo – zamenjala jo je konsistentnost, uigranost in predvidljivost. Kar ni nič narobe, saj od Mudhoney ne pričakujemo nič drugega.

Skratka, nostalgičen in prijeten koncertni večer, žal je lahko tistim, ki so ga zamudili. Kljub vsemu pa, kot rečeno v začetku, bi se morali po moje bolj ozirati v prihodnost kot pa uživati v iskanju izgubljenega časa.

Tekst: Matjaž Jaušovec

Foto: Uroš Škrjanc

Fotogalerija:

Povezani članki:

Značke: