Sonorna defoničnost v Klubu Gromka

defonija_10let_01

Ljubljana / Klub Gromka
12. 10. 2009

Občasno, ob vsej poplavi glasbene produkcije, se je kaj legitimno vprašati, mar je vsega tega res treba. Konkretneje, ob vsem svobodnem jazziranju tega sveta, od prvega do zadnjega sola in vsega štrikanja vmes, človek nemara lahko reče »pa kam se vi fantje res odpravljate«. Navadno je odgovor povsem suveren »tak malo naokoli, prav specifično pa nikamor« in res imajo nemara povsem prav. Samo vprašanje se namreč napaja v logiki kulturne hiperprodukcije: tudi ta pravzaprav ne gre prav nikamor, kar pa seveda skrbno zanika. Kvečjemu se je v njej spervertiral princip osvajanja novih in doslej nevidenih oblik. V pop kulturi se kreirajo miti velikih oseb, velikih glasbenikov, najsi bo to Madonna ali Beethowen – po poti umetnosti ali slave stopajočih individumov, iz katerih se porajajo nove glasbe, novi trendi in neumorno piljenje glasbenega izraza ali imidža. Skratka, trik je v produciranju, treba je proizvajati vsega več takoj in jebeno bolje, tako sranje kot veličino.

Če se torej na smotrnost svobodnjaškega (free, impro, karkoli že) jazza človek zazre skozi tovrstno prizmo, se pomešajo deloma nesorodni registri (le deloma, saj nenazadnje tudi najbolj avantgardno sopihanje ni tujec vulgarnostim sveta). Njegov čar in vitalni element se poraja drugje, v komunikaciji, v tako rekoč prozaičnemu življenju glasbe. Lahko so to muzikalne medigre kolektiva, lahko gre za avtorski (morda celo intimen) dialog z glasbeno tradicijo ali lastno identiteto, v končni fazi celo za neko abstraktno osebno izpoved ter še bilokaj. Ob rahlem metaforičnem prehodu bi potem lahko izpeljal, da kot so nekatera človeška življenja kar žaljivo banalna, ukalupljena in vendarle ganljivo prikupna ali vsaj kuriozno čudaška, je tudi glasba, ki je utemeljena v vsakdanjem početju komuniciranja, večinoma prav takšna. Koncerti so torej neke vrste reality show: po sicer prekoncipiranih smernicah ter ob zavedanju okvirnih pravil sobivanja en ali več akterjev spontano živi svoja življenja, pri čemer pa je forma teh življenj pretežno zvočna. Stvar je k sreči taka, da napram reality showom za razliko od komercialnih televizij naša jazz scena vendarle ne gosti pretežno idiotov, marveč pogosto tudi zelo kreativne ter divergentno žive glasbenike.

Ob deseti obletnici glasbenih dogodkov Defonija se je minuli ponedeljek v klubu Gromka zbrala pisana druščina muzikantov, samih težkokategornikov improvizirane godbe. En najbolj navdušujočih in kratko malo divjih bobnarjev zadnjega časa Paal Nilssen-Love, ob njem še nekam maničen kontrabas Ingebrigt Haker Flatena ter tri res masivne pihalske prezence Kena Vandermarka, Matsa Gustafssona ter Petra Brotzmanna. Ob takšni postavi na odru se človek spomni na vic o tem, da bi v primeru Chucka Norrisa ter Hulka Hogana v isti sobi svet prav na hitro implodiral. Preveč osupljivosti na kupu. Pa seveda ne govorim prav o glasbenikih, bolj o njihovi doslej izpričani impozantnosti glasbenega izraza. Četudi so vsi vrhunski glasbeni sogovorniki, ima v muziki vedno svoje življenje tudi nivo obrzdanosti ega ter empatične inteligence konkretnih glasbenikov, in roko na srce morda res ne potrebujemo še več vsegavečtakoj kakofonije.

No, takšni pomisleki so bolj stranpot pisarije in ne dejanskega pričakovanja večera, ki je bil kakopak nadvse žmohtna in vendar žlahtna zadeva. Otvoril je švedski power trio The Thing z Gustafssonom na tenor in bariton saxu ter s podporno artilerijo Nilssen-Lova ter Haker Flatena. V glavnem so hitri in glasni, in medtem ko boben-bas dvojica igra v neki zamaknjeni introvertni strasti, je Gustafssonova prezenca na odru cel rokenroll. Nekje v gosti zmesi kričavega in vprašujočega saksofona, drvečega in neulovljivega ritma bobnov ter nič kaj simetričnega pletenja kontrabasa se res izkaže, da igrajo na pankrock matrico vznesenosti, da tam zadaj občasno zaslutiš kliše ali standard, in da se vznemirljivost muzicirane glasbe poraja tudi v tem v res subtilnem mešanju glasbenih diskurzov. Ter seveda nič manj v odličnih muzikantih, ki na odru tako gladko mesijo celo zadevo.

Kar nekam prekratek nastop je presekal prelom večera v drugo tretjino in s tem nastop pihalnega tria Sonore. Nomen est omen pravijo; sonorno je ‘zveneče, doneče, zvočno’. Peter Brotzmann na odru včasih deluje skoraj nečloveško, izgleda bolj kot čokato, kosmato saksofonsko bitje. Poleg tarogata je igral še alto ter tenor saksofona; na tega sta pihala tako Vandermark kot Gustafsson, ob tem oborožena še s klarinetom ter bariton saksofonom. O tako abstraktni in sproti porajajoči ter izginevajoči se glasbi težko kaj poveš; fantje so pač nekaj govorili, in četudi nikdar ne moreš točno reči kaj, je bilo dosledno spoštljivo ter odprto do ostalih dveh. Po malem so se sprehajali okoli bilokaterega glasbenega modela, v glavnem pa godli ko sam hudir. Vandermark je bil nenadejano ponižnejši ko navadno, s klarinetom je ponudil serijo fines, na katere sta se (medtem ko Gustafsson bolj čustveno in rezko, je tako čudovito nadzorovane rafale prav metodično streljal Brotzman) zapodila ali zazibala ostala dva.

Za konec še vsi skupaj. Sežitek obeh delov, ki je v pet deloval celo bolje in ob vseh vozliščih in stranpoteh glasbenih niti še vedno v enem glasu. Vsi trije deli so bili morda malo prekratki; vsakič se je človeku zazdelo, da takšni krokiji niso pustili pravega koncertnega vtisa in da bi tako občinstvo kot muzikanti hoteli ali morali povedati/slišati vsaj še malo ali tudi precej več. Nekaj je bilo tudi s pokljanjem energije in napetosti v zraku; ni ga bilo dovolj, a tu je krivda vsaj delno morda na strani utrujenega poslušalca ter avtorja zapisa. Sicer pa dogodek, ki ga res ni bilo treba, saj ni šel prav nikamor, a tam, kjer je bil, je bil fenomenalen in kot eno onih pričevanj, da je slušati improjazz cel žur, se je tudi moral zgoditi.

Tekst: Anže Zorman
Foto: Kaja Brezočnik

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.