Marilyn Manson – The High End of Low

Marilyn Manson - The High End of Low

Marilyn Manson – The High End of Low

2009, Nothing / Universal

Marilyn Manson oz. Brian Hugh Warner je po že več kot 15 letih delovanja na glasbeni sceni verjetno kar dobro znan skoraj vsakemu površnemu opazovalcu takorekoč česarkoli, kar se dandanes da videti v medijih. Glasba več tukaj niti ne igra neke velike vloge (če je sploh kadarkoli). Igra pa veliko vlogo preračunljiva »šokantnost«, s katero je MM začinil prve tri, po mojem mnenju najboljše glasbene izdelke v njegovi karieri (Portrait of an American Family, Antichrist Superstar in Mechanical Animals). Po instrumentalno dokaj zanimivem Mechanical Animals pa je vse šlo samo strmo navzdol. Takrat je namreč zaslovel v drugo. In to megalomansko, saj je bil čaščen kot »avtor« popularnih Personal Jesus in Tainted Love. Itak, da je posnel še »groteskno« lepe spote in iz obeh komadov naredil hit single. Pa saj ni tako težko. Temperaturo je dvigoval tudi v nekem spotu Eminema, nato med drugim v »šokantnem« Moorovem dokumentarcu o (brutalno) neprimernem vedenju dijakov v šoli Columbine. No ja, to se je vsaj z moje strani dalo zaslediti, čeprav mu načeloma sploh nisem nameraval slediti.

In kaj pravi allmusic.com? Aha, po Mechanical Animals je izdal še tri albume, od katerih s spokojnostjo ne izstopa niti ta zadnji, The High End of Low. Ker sem predvsem po svoji »krivdi« prisiljen izhajati iz 90-ih let njegovega ustvarjalnega opusa, bi rekel, da na najnovejšem izdelku MM postreže z noviteto baladnega pristopa, očitno čedalje njemu ljubih klavirskih vložkov in vokalno jokajoče se pop produkcije. Skoraj nikjer več ni zaslediti kakšnih sintetičnih zvokcev, praskanj, motenj, semplov in škripanja, ki jih je prej solidno začinil z razčefukanimi distorzijami in lucidno grotesknimi verzi. Čeprav konceptualna paradoksalnost in dobro spisani verzi ostajajo k sreči stalnica (sicer bi težko prišel do konca ploščka) – antichrist superstar – holy wood – high end of low… Pač, kot nam v enem izmed hit singlov »pojasni«, kaj se skriva za imenom novega albuma – »I have to look up just to see hell«. To plus morda še Arma-Goddamm-motherfuckin-geddon in We’re from America, kjer se spet pokloni ameriški »incredibilnosti«, so še morda najbolj pozitivno »nepričakovane« zadeve na ploščku, ki je v celoti presenetljivo miren in žalosten. Žalosten, ja. Točno to zmoti. To Mansonu nikakor ne pristaja. Kakšna žalost neki? Vse natlačit v vece školjko in splaknit! »Learn to swim«, kot bi rekli njegovi »industrial-art« kolegi, ki mu jih nikakor ne gre postavljati ob bok.

Milko Pečanič

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.