Kratkomalo jazz večer z Liebman Eskelin Quartetom

liebman_eskelin_quartet_01

Ljubljana / CD / Klub CD
20. 10. 2009

Četudi leta še zdaleč ni konec, se v jesenskih mesecih že začnejo kazati obrisi končne glasbene bilance leta. Sam pri sebi že lahko sestaviš neko hierarhično valorizirano skupino, s tem da vsem koncertom kot skupni imenovalec postaviš tekoče koledarsko leto. Dokaj idiotsko početje, če ga pogledaš od zunaj; že nivelizacija posameznih koncertov v primerljivo formo je njihova redukcija, vsaka koncertna izkušnja je namreč kompleksna, partikularna ter predvsem konkretna zadeva, in ne neka abstraktna, abstrahirana in tekmovalna enota v letni tekmi glasb. Obiskovanje koncertov je življenjska praksa, ki (po skromnem mnenju podpisanega) za razliko od marsičesa drugega v tem življenju ni neka progresivna zgodba, prav tako ne prevzema iluzorične podobe strukturirajoče se zgradbe; je precej bolj preprosta, da ne rečem kar primarna praksa uživanja v (skoraj grozljivi) zmuzljivosti momenta. Koncerti so zelo plastična podoba te zmuzljivosti; trajajo uro, dve ali več, in iznenada, puf, ni jih več in kot da ne bi nikoli bili. In če jih človek sprejema kot take, čemu je potem res sploh potrebno pisati glasbene bilance in s tem banalizirati magično ireducibilnost? No, stvar je ravno v (ne)sprejemanju hipne narave življenj; reči počasi poniknejo v spomin, v njem se zaradi abstraktnosti glasbenega izraza stalijo v le težko berljive slutnje, in, puf, kar naenkrat lahko celo leto večerov izpuhti. Resnično presežne glasbene izkušnje občasno v spominu vendarle zaživijo samostojno eksistenco, a žalibog se v tiho smetišče bežnih spominov razdrobi večina ostalega. In če se s tem ne strinjaš, voila, koledarja se poslužiš kot okvira in vanj namečeš leto koncertov; latentna predpostavka je, da bo izumetničenost takšne sistematizacije obvarovala koncertno magijo pred časom. Po malem idiotsko, a vendarle blagodejno.

Ob tem disclaimerju za ozadje lahko sedaj rečem, da se je v torek zgodil en jazz nastopov leta. Oziroma bolj skromno, da se je preživela ena jazz izkušenj leta, da je torej podpisani spet trzal v tiste vrste hipnotični involviranosti, ko je glasba nenavadno jasna in se njene čustvene konoture skoraj fizično širijo po organizmu. Marsikateri dober koncert te kratkomalo požre v nereflektirano vznesenost, nastop Liebman Eskelin Quarteta pa je ponudil nekaj več, nekaj, kar bi z nemalo pretencioznosti človek označil kot bolj žlahtno in distancirano jazzovsko godbo. S tem merim na to, kar je sicer implicirano že v glasbeni postavi (o čemer pozneje); skozi več kontekstov se razširjeno glasbo, ki sega vse od melodične lahkotnosti kompozicij Chrisa Speeda pa do bolj zadržane in stroge ter več kot pol ure dolge interpretacije kompozicije Quartet for the End of Time. Širše gledano se ta večrazsežna kontekstualnost, kot rečeno, nahaja že v postavi: na eni strani je dvojec Dave Liebman na tenor saksofonu ter kontrabasist Tony Marino, na drugi sta Ellery Eskelin (tudi na tenor saksofonu) ter bobnar Jim Black. Gre za dve generaciji newyorških muzikantov, pri čemer je Liebman v tem glasbenem okraju kar starosta zavidljivih glasbenih referenc (že spočetka glasbene poti je, kot sicer mnogi drugi, sodeloval z Milesom Davisom) in bolj kot z dekonstrukcijo se ukvarja s pozitvno naravo ustvarjanja: v smislu piljenja tehnike in študiranja kompozicije, harmonije ter že obstoječe glasbe (od Coltranea do Bacha), pa tudi pedagoškega dela. Njegov zvok je čist in obvladan, in njegove saksofonske spirale tudi v največji vznesenosti ne zaidejo predaleč. Na drugi strani je nekoliko mlajši Eskelin kot so-vodja zasedbe (to na odru sicer pretežno usmerja Liebman); v osemdesetih je študiral pri Liebmanu in za razliko od mentorja je svoj glasbeni pečat že vseskozi ustvarjal bolj na izraznem obrobju. Ima specifično barvo zvoka, ki je podpisanega presunila že lani, ko je takisto v Klubu CD igral z bendom Bobbya Previta; njegov tenor saksofon ima namreč zelo suh zven, v njem se kot manjko kaže neka energija, ki ji nikakor ne dopusti na plano; namesto zveneče, kristalne barve je njegov samosvoj zvok malo priškrtnjen in zadušen, nikoli povsem zaključen. Ritem sekcija, se pravi Tony Marino na kontrabasu ter Jim Black na bobnih, je takisto po malem razcepljena. Blackovi ritmi se drobijo in pršijo, njegova poliritmična zastavitev na trenutke igrivo prebegne sodrugom na odru; Marino je konsistentnejši, za takšno, precej svobodnjaško orientirano postavo je celo nenavadno melodičen, nagroovan in konvencionalen: bolj kot štrikanje ter atonalno brundanje basa mu ležijo lirične ter nežne pasaže, kakršne je recimo razvijal v eni odigranih skladb, katere avtor je on sam.

Koncert so otvorili z dvema skladbama, katerih avtorja sta Eskelin ter Liebman; kot na njihovi zadnji plošči Renewal, kjer je na levem kanalu posnet Eskelin in na desnem Liebman, sta tudi na odru zavzela to postavitev in večino godbe podajala zelo simetrično. Izmenjavala sta si sole (in bila evidentno dominantna zvočna silnica v kvartetu), med temi izmenjavami pa sta se združevala in prepletala; ko je en božal, je drugi praskal, še pogosteje sta počela oba oboje naenkrat, in predvsem v teh skupnih razpihavanjih je najbolj prišla do izraza odličnost kvarteta – ob superbnem ritmičnem zaledju (ki pa ni sililo v ospredje) sta tenorja govorila z dvema različnima in suverenima glasovoma, ki sta le redko klonila drug pred drugim, marveč sta se skozi medij glasbenega mojstrstva sinhronizirala tako v freejazz crescendih kot bolj bopovskih spiraljenjih. Different but the same je naslov njihove prejšnje plošče, nemara z razlogom. Nadaljevali so z že omenjeno skladbo Chrisa Speeda in v tej sta pihalca verjetno kar presegla njenega avtorja, ki na ploščah skoraj do roba dolgočasja milozvočno plete svojo unikatno melodično vizijo. Ta je šele filtrirana skozi torkovo izvedbo dobila potrebno globino in dinamiko ob siceršnji skoraj popish vznesenosti. V nadaljevanju se je iz ozadja izostril še Tony Marino in izkazal suverenost tudi izven le podporne vloge, sledili pa sta še dve ali tri skladbe v podobni maniri prepletanja tradicionalne jazz zvočne slike s presunljivo in avantgardnejšo izpovednostjo, vseskozi pa v sicer subtilnih, a oprijemljivih strukturnih tirnicah. Temu sorazmerno dolgemu, a nikakor predolgemu prvemu delu je sledila pavza ter nato še dve skladbi; najprej komad The Blessing Ornetta Colemana, nato pa z neko skoraj modernistično noto odigrana čudovita in dolga interpretacija skladbe klasičnega skladatelja Oliverja Messiaena. Ta končna skladba je pošteno podaljšala koncert na najboljši možen način; v veliki meri je bila sestavljena iz serije samih zaključkov, iz vseskozi na konec namigujočih pasaž, katere pa so vendarle vztrajno drobencljale naprej; takt jim je dajal Blackov občutek za odprto in pulzirajočo ritmiko, Eskelin in Liebman sta bolj kot obliko ustvarjala nove in nove plasti zvočne teksture.

Bisa ni bilo. Roko na srce, koncert je trajal circa dobri dve uri in četrt, in sicer sorazmerno majhno občinstvo (na Cankarjeve torke Ljubljana očitno precej bolj množično tripa v njihovi bolj world zastavitvi) je očitno želelo domov. No, na moje strune bi kvartet lahko špilal še pozno v noč, in prav lahko bi razbil še kakšen kozarec (ohlapno strukturirana oz. impro godba ima ta čar, da se lahko naključen zven razbitja kozarca tako lepo poda v celostnost zvočne slike – jazz je tak čudovito živ); a vendar se mi zdi, da je institucija bisa po malem že tako znucana ter zverzirana zadeva, da na trenutke funkcionira ko antiklimaks že zavoljo svoje predvidljivosti; prepogosto je le cenena formalnost in le poredko dejanski statement občinstva. No, odsotnost zahteve po bisu je vsekakor bil statement; domnevam, da je bil le popomba o pozni uri, saj, četudi dopustim zelo subjektivno podlago umestitve koncerta v sam vrh letos konzumirane glasbe, vendarle vztrajam na hudo presežni naravi minulega torka. Ni bil najbolj avantgarden, tudi niso ubirali najglobjih strun poslušalčeve duševne dispozicije, bil pa je preprosto jazz kot se šika v kar se da širokem ter navdušeno obarvanim pomenskim obsegom fraze.

Tekst: Anže Zorman
Foto: Kaja Brezočnik

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.