Ko futurizem sreča manufakturo – Maywa Denki v Kinu Šiška

maywa_denki_01

Ljubljana / Kino Šiška
24. 10. 2009

Sobotno dogajanje v Kinu Šiška je bilo v neposredni povezavi z japonsko sceno. Pravzaprav na nek način niti ne moremo govoriti o »japonski sceni«, temveč bolj o klišejih, ki v sebi že itak držijo nek odmik od klišeja. Tokio, industrijski razcvet, svetlikajoči kič, prenatrpanost, hi-tec, avtomatizacija, funkcionalnost, deloholizem, fašonizem,… prenehajo biti »klišeji«, ko jih povežeš v svojevrsten robotski orkester, kot je to uspelo skupini Maywa Denki z daljne Japonske, sestavljeni iz treh performerjev in orkestra robotiziranih glasbenih instrumentov. Pač, ko futurizem sreča manufakturo.

Svežina glasbenega ali bolje reči teatralnega izraza se je kazala že v tem, da ne moremo ugibati o kakršnihkoli glasbenih vplivih ali sorodnostih, saj gre za konceptualni eksperiment funkcionalnosti kot take. To, da je tem avtorjem glasba nekoliko pri srcu, je pač stvar naključja. Kajti veliko bolj so jim pri srcu delavske obleke, v katerih so marširali po odru, in raznorazne mehanične igračke, ki so povrhu še »cute«. In kaj se zgodi s zapovedjo funkcionalnosti, ki je prignana do skrajnih meja? Postane nefunkcionalna. Ker kaj drugega lahko porečemo na robotizirano kitaro, ki repetitivno igra sama od sebe. Japanci so oder med drugim okrasili s prostostoječimi »samo-cvetečimi« ropotuljicami v obliki velikih rožic (marjetic?), z majhnimi ritmičnimi »kung-fu« lutkami, bobnarskimi sintetizatorji in kaj je še bilo teh do-it-yourself »products«, kot oni pravijo svojim glasbenim izumom. Aja, itak, da so tudi nafleširane kitare doživele svoj »produktni« preporod – vzdolž vratu sta bili namreč (namesto strun) opremljeni z on/off gumbi. Pri-ročno, ni kaj.

Če pa malce pozabimo na vse te »predstavitve produktov« in korporativni imidž performerjev in na dogodek pogledamo z vidika ljubitelja glasbe, se pojavlja vprašanje, ali so uspeli zadostiti tudi glasbenim čutom. Kolikor je sploh smiselno operirati tukaj s kakšnimi muzikaličnimi pričakovanji, bi lahko sklenili, da niso. Vse preveč je bilo enostavne, ponavljajoče se ena-ena ritmičnosti, tudi v zvočnem smislu je ostalo preveč neizkoriščenega prostora. Kompozicija je po večini bila sila preproste, nekako v stilu »60’s robots«, kar ne bi bilo problematično, če bi bile linije vsaj malo »catchy«. Me prav zanima, kaj bi na njih porekli otročki.

Tekst: Milko Pečanič
Foto: Jurij Bizjak

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.