Yes – Union

Yes - Union

Yes – Union

1991, Arista Records / Menart Records

Kaj je ta vonj? Čebula? Ne, temveč pot devetih dedcev, ki skušajo onanirati skoraj vsak v svojo smer (a jim še to ne uspe) in s tem zabavati tudi nas.
V dobrem ali slabem, kakor pač kdo stvar sliši, so se Yes v osemdesetih triumfalno vrnili – ne na pota stare slave, temveč na pota čisto novih glasbenih obzorij. Najprej so to storili z osveženo in prenovljeno postavo na 90125 in Big Generator, kjer so prevladovali glasbeni talenti novinca, južnoafričana Trevorja Rabina, ki je v zasedbo prinesel več kot potrebno osvežitev. Kasneje so svoj Yes projekt skušali ustvariti tudi "nezaželeni" bivši člani zasedbe (Bill Bruford, Steve Howe in Rick Wakeman) skupaj z Jonom Andersonom, kjer so skušali poustvariti "klasičen" zvok iz sedemdesetih (le z delnim uspehom). ABWH so se par let po izidu prvenca (1989) že pripravljali na drugo ploščo, ki pa je njihova založba nikakor ni želela sprejeti, saj naj ne bi imela nobenega potenciala ali rdeče niti. To niti ne preseneča, če upoštevamo čuden način dela pri tej zasedbi načelnih posameznikov. Vsak je namreč svoje dele snemal zase v drugem studiu, ni bilo nobenega skupinskega ustvarjanja (že na prvencu) in posledično so pesmi zvenele kot sestavljanke umetno zlepljenih delov. Zato so pa pri založbi Arista toliko bolj želeli v svoje roke dobiti material, ki ga je s tovariši v tistem času ustvarjal Trevor Rabin, iz tako imenovanega "Yes West" kampa. Rabin kakopak ni bil pretirano navdušen nad idejo, a po dolgem oralnem prepričevanju je le podlegel čarom možnosti igranja s klasično Yes postavo.

Kaj smo torej dobili? Dobili smo združitev devetih članov evropskih, klasičnih Yes in Yes West (baziranih v ZDA). Vendar pa to ni bila združitev v klasičnem pomenu besede. Možje se namreč pred turnejo, ki je albumu sledila, sploh niso sestajali ali pogovarjali, komunikacijske vezi so potekale v glavnem preko producenta Jonathana Eliasa. Ne le, da postavi nista govorili med sabo, tudi znotraj evropskih Yes komunikacije tako rekoč ni bilo. Še posebej so šepali odnosi na navezah Howe-Wakeman in Howe-Anderson (le kdo je skupni člen?), kjer tako Anderson ne Wakeman nista želela niti sedeti v isti sobi kot Howe. Jonathan Elias pravi, da je bilo sodelovanje z njimi neznosno in da če ne bi bilo raznih zunanjih sodelavcev (še posebej Billyja Sherwooda in Jimmyja Hauna), album z izjemo pesmi "Yes West" sploh ne bi bil poslušljiv. Za največ popravkov pa naj bi bil odgovoren kar sam Elias, ki ni le igral vloge producenta, temveč predvsem ustvarjalca, mirovnika in rešitelja zmešanih glasbenih delov evropske postave.

Potemtakem sploh ne preseneča, da so glasbeni vrhunci na albumu delo postave Trevorja Rabina, ki se izkaže s tipično izdelanimi pesmimi, ki te v trenutku pritegnejo. Takoj se sliši, koliko bolj naravno zvenijo skladbe, ki jih prispevata v glavnem Rabin in Squire. Čeprav večji del albuma pripada ABWH postavi, pa se ta le izjemoma izkaže. Praviloma pa so to pošasti, ki se vlečejo, ti kradejo energijo in so polne prisiljenih delov (tako vokalnih in instrumentalnih). Prav sliši se, da tega albuma niso želeli izdati in skoraj se čuti sovraštvo, ki so ga posamezniki čutili drug do drugega. Kljub temu pa gre za vrhunske glasbenike, ki se ne glede na vse na svojo obrt spoznajo kot se vrhunski tesar spozna na les, zato se na albumu vseeno nahaja nekaj dokaj sprejemljivih sončnih žarkov, ki nas spočijejo od preostalih "kislic". Tu je potrebno še posebej poudariti I Would have Waited Forever (tipično, da je imel prste vmes Elias), Silent Talking (veliko zaslug spet požanje Elias) in Howeov solo kitarski intermezzo Masquerade, ki ga še dandanes kdaj zabrenka na koncertnih odrih.

Album ni le razdvojena osebnost med Yes West in ABWH, temveč je znotraj ABWH te razdvojenosti še več. Album zato kot celota po nobenih merilih ne deluje prepričljivo in verjetno gre za najslabši album v njihovi zgodovini. Tudi sami člani na ta izdelek gledajo zaničljivo. Bruforda je to celo pahnilo toliko čez rob, da se je dokončno odpovedal Yes, Rick Wakeman ga ljubkovalno imenuje "Onion" (čebula), tudi drugi člani pa so vse prej kot navdušeni nad to polomijo.

Union prikaže najnižje trenutke Yes sage, ki je v tistem trenutku bila videti polomljena in na tleh. Ponovno jo je rešil Trevor Rabin z vrhunskim albumom Talk, kasneje pa so si tudi člani klasičnih Yes (še posebej Anderson, Howe in Wakeman) nazaj pridobili nekaj renomeja, ko so svoje razlike razrešili in ponovno skupaj nastopali v Yes. Tako kot se v vsaki družini v določenem obdobju poslabšajo medsebojni odnosi, tako se zgodi tudi skupinam, katerih člani so, hočeš nočeš, praktično družina, saj so nenehno na poti in skupaj na majhnih prostorih. Union je torej tista ogromna kriza v zakonu ali družini, ki so jo pri Yes uspešno prebrodili. Kljub temu pa nikoli ni bilo več isto. Po Unionu s strani klasične Yes zasedbe nikoli ni bilo prav navdahnjenega dosežka, temveč se zdi kot da se vozijo po ustaljenih tirnicah in imajo vključenega avtopilota. Praktično vse novejše skladbe te navdajo z občutkom izpraznjenosti in naveličanosti, kot da možje želijo kariero preživeti s čim manj vloženega truda. Vendar pa je to tema za drugo diskusijo. Tu je pomembno le to, da imaš na kupu devet izjemnih glasbenikov, ki te prepeljejo žejnega čez vodo, ko bi ob tolikšnem talentu po tebi morali teči Viktorijski slapovi.

Rok Podgrajšek

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.