Wordsound, Pole in Octex sami sebi v Kinu Šiška

pole_10

Ljubljana / Kino Šiška
25.09.2009

V tekočem letu se je Ljubljana izkazala oz. se izkazuje kot nesporno ena glasbenih prestolnic Evrope; da se je v obstoječo mrežo ponudnikov kakovostnega klubskega in koncertnega dogajanja, ki po nekaterih žanrskih segmentih občasno že kriči od prenasičenosti, vključil tudi Kino Šiška, je že skoraj kič. Njihov ambiciozno zastavljen program je do konca leta bolj ali manj zapolnil večino večerov in skorajda revolucionarno dopolnil nekatere doslej podhranjene glasbene vode. Sploh s prekinitvijo obratovanja Cvetličarne bo velika koncertna dvorana Kina še nekoliko bolj očitno nosila odgovornost za postavljanje tiste sorte dogodkov, katerih ostali organizatorji ne morejo izvajati zaradi povsem preprostih infrastrukturnih omejitev klubskih in koncertnih prostorov. V osnovi sta tako široko razpršen glasbeni program ter tako velika dvorana enoznačno pozitivni zadevi. Predvsem divergentne programske vsebine so element, ki ga potrebuje Kino za utrditev v to, kar naj bi nekoč postal: osrednja (oz. ena osrednjih) kulturna institucija tem širše populacije Ljubljane ter hkrati neke vrste ‘flagship’ urbani objekt, ki bi razširil meje percepiranega mestnega središča oz. vnesel v Šiško dimenzijo centralnosti ter prek sinergičnih učinkov oživel mikrokozmos šišenske urbane ekonomije. Takšne vrste projekt je seveda dolgoročen oz. vsaj srednjeročen, in njegova izvedba potrebuje premišljen dogodkovni managment, ki mora nujno preseči razmišljanje tipa »we will give and they will come«, se pravi osiromašeno umevanje motivacijskih ter drugih psihologij populacij, katerim je Kino namenjen. Omenjeni rek je sicer parafraza pogoste arhitekturne prakse »we will build and they will come«, po kateri se najprej zadovolji arhitektov genij, šele naknadno pa se nekam samoumevno predpostavlja tudi zadovoljnega uporabnika. Četudi ne poznam ideje, ki stoji za arhitekturno obnovo prostora, smo v končni izvedbi izvedbi soočeni s precej nemo arhitekturo, ki do neke mere res komunicira z okoljem, precej manj pa z obiskovalci oz. uporabniki; nekdo je očitno pozabil, da so estetske razsežnosti modernizma ena tistih stvari, ki naj v vsej zasluženi slavi ostanejo v preteklosti ter naj sodobnosti služijo bolj kot opomin, kako ne graditi javnih prostorov. V večini prostorov manjka neke domačnosti, možnosti osebne prisvojitve ter pa detajlov, skozi katere bi lahko prostor bolj intimno odzvanjal pri posamezniku in bi ta nanj lahko gledal onkraj gole instrumentalnosti. Kino Šiška namreč mora vzpostaviti neko vrsto vezi s svojimi obiskovalci, v kateri bo implicirana tudi zvestoba in udomačenost; nikakor se naj namreč ne spregleda, da je uspešno funkcioniranje Cankarjevega doma močno vezano na njegovo pozicijo v mentalnih zemljevidih ljubljanske populacije, v katerih CD seveda ni le prazna prostorska enota, marveč precej kompleksnejša in intimnejša entiteta.

Gre torej za precejšen zalogaj in odgovornost vodstva, ki v nekaterih rečeh kako drugače kot preko fail&try pristopa niti ne more pridobiti potrebnih znanj. Ena teh reči je nedvomno kakovostno razpršeno socialno omrežje ter izgradnja komunikacijskih kanalov z že delujočo mrežo kulturnih ponudnikov. Ne gre le za možna sodelovanja, morda celo bolj gre za možnost koordiniranega postavljanje programov, saj Ljubljana vseeno ni dovolj velika za konkurenčne boje med posameznimi dogodki, ki gredo roko na srce bolj na škodo glasbenih potrošnikov kot pa filtraciji najboljših. Prav tako je potrebna jasna slika o tem, kateri glasbeni kvartirji so že zaponjeni oz. bolje rečeno, kateri delujejo kot substituti in kateri kot komplementi; nujno je torej prepoznavanje praznin ter zgostitev v glasbeni ponudbi vobče ter tudi v posameznih konkretnih časovnih razdobjih (recimo posameznem petkovem večeru, kot je bil ta minuli); ker glasbeni produkti (in njih konzumirajoča populacija) niso diskretno razmejeni, marveč se prelivajo in prekrivajo, je potrebno razumevanje tega, kaj so sorodne glasbene konstelacije in kje te dopuščajo nove intervencije ali pa se v njih Kino Šiška preprosto ne more vključiti.

Minuli petek je dober primer za zgornja razmišljanja; v Kinu Šiška se je najprej zvrstila trojica hiphop, illbient in dub (ter še kaj) založbe Wordsound iz Brooklyna, nadaljeval je berlinski dub mojster Pole ter zaključil naš že leta konsistentno odličen Octex. Vzporedno je v K4 haral in s hipnotičnimi ritmi otvarjal sezono Abe Duque, elektronska klubska zabava se je dogajala še v Inboxu, na Metelkovi, v še zadnjič obratujoči Cvetličarni ter prav gotovo še kje; isti dan je Metelkova gostila še en (plačljiv) hip hop večer, prav tako se je tovrstna godba šopala naslednji dan v Klubu SubSub. Kaj je sledilo v prostoru s kapaciteto 800 stojišč, je evidentno; bolj malo. Performansu brooklynske trojice, ki je sicer (kolikor sem jih pač slišal) nudila suvereno in intrigantno godbo, so pretežno prisostvovali tako ali drugače zaposleni v Kinu ter še nekaj entuziastov, in verjetno je bila v lokalu pod dvorano ter pred objektom precej večja količina obiskovalcev, katere je osiromašena atmosfera v dvorani pregnala v poslušanje drug drugega (ter samih sebe) kot pa po prazni dvorani razpršenega zvoka. Človek verjetno lahko sklepa, da se v takšni situaciji kaj zlahka okrivi nekultivirano množico, ki ne ceni kakovosti ter tripa na vajb. Zlahka in prepogosto se namreč spregleda, da so vse glasbe vedno tudi kontekstualizirane in da v končni recepciji (tako kritični kot povsem nereflektirani) ta kontekst morda igra celo odločujočo vlogo, kar seveda na noben način ni osiromašenje glasbene izkušnje same na sebi. Dialog med glasbo in njenim prostorom (ter celo časom porajanja oz. umestitvi v del dneva ali tedna) se pač mora odvijati v določeni skladnosti (oz. vsaj v sorodnem registru), in hip hop na prevelikem odru, ob preveliki dvorani ter le manjši četici poslušalcev pač doesn’t go oz. še bolje doesen’t flow. Človeka je kaj hitro prevzelo neko nelagodje ob sopostavitvi nekompatibilnih elementov, kar se je tudi kazalo v sorazmerno veliki fluktuaciji ljudi skozi oba vhoda v dvorano. Ob vsem povedanem so se crooked brooklynski ritmi odvrteli pretežno brez moje pozornosti in prisotnosti, in oboje sem posvetil šele drugo nastopajočemu Pole-u.

Kaj veliko se pravzaprav ne da več povedati. Njegova precej poskočna tech dub izvajanja so bila mestoma zanimiva, pretežno monotona in glasbeno vrhunsko spolirana. V K4, ob amfetaminski spremljavi ter z neposredno dostopnim šankom in zapolnjenim plesiščem bi bil odličen (resno težak raztur); v Kinu Šiška je bil le zamik pri nastopu dejansko edinega uspelega performansa večera, Octexovega Liveacta (tiste sorte Liveacta, ki si kar zasluži veliko začetnico, saj pač ni šlo le za nizanje že vnaprej povsem pripravljenega materiala). Po tem, ko je že kar precej let dejansko edini res zanimiv elektrončkar v naših logih, nam je tokrat predstavil material, ki bo v kratkem izšel tudi na dolgometražni plošči. Porajajočo se glasbo bi težko opredelil, bila je (morda malo preveč) dubby, suvereno (in hudo plesno) tehnoidna ter dosledno nekam zamaknjena. Njegovi ritmi niso nikoli zapadli v repeticijo, ki je lastna žanrom, iz katerih Octex izhaja, marveč jih je stalno dinamično nadgrajeval, rahlo modificiral ter občasno prav nepričakovano sprevrgel v povsem nov komad ali tudi reinterpretacijo ravno izteklega. Treba je priznati, da se je mestoma (morda zaradi realtime narave live acta) izgubil in da je ponekod nekam nerodno izvedel bolj obetajoče glasbene sekvence, a v končni instanci je bil vendarle (kot že leta precej dosledno) odličen. Ponudil je to, kar je obljubljal IDM (in se kaj hitro izgubil v drill’n’bass ter še bogvekakšne standarde): zelo inteligentno plesno glasbo, ki se v polnih razsežnostih razvije šele na plesišču in vendar brez problema lahko funkcionira tudi brez njega, v skoraj povsem prazni dvorani Kina Šiška – ta ob njegovem nastopu navkljub velikemu odru ter v nebo vpijoči praznini ni izpadla iz konteksta, marveč je pozitivna vibra lahko obstajala tudi ob odprtih očeh in z navzven odprtim duhom. Vse pohvale Octexu, od kogar upam, da se bo lahko nadejalo plošče, na kateri se bodo res znašli nekateri cukri iz petkovega nastopa in na katero se bo lahko ne le sedelo, marveč tudi jedlo ekstazije v bolj plesno umerjenih prostorih.

Tekst: Anže Zorman
Foto: Matija Zupan

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.