Smrdeč mornar, umazana cipa in depresiven klovn – The Tiger Lillies

Adrian Stout

Adrian Stout

Ljubljana / Cankarjen dom
23.09.2009

Dvoumnost klovna je danes že kliše; skoraj modno je razmišljati v terminih, katere simbolizira pozicija klovna v sodobnem kulturnem imaginariju. Saj veste, tisti glas iz margine, ki preoblečen v banalno prenaša prav nič banalne pomene. Mimika naličenega obraza je nejasna – je klovn vesel ali žalosten ( morda oboje?), je morda v enem implicirano drugo? Njegova funkcija sta smeh in zabava, najsibo duh pod rdečim nosom še tako temačno vzgiban, in s tem se v njem kaže ena bolj tragičnih plati vsakdana – nedosegljivi imperativ sreče in potem še cela jeba, ki pride z neuspehom. Hkrati je klovn tudi tisti, ki pod masko blaznosti, iracionalnosti in vsega tega govori resnico; ta je kakopak tako neprijetna, da za verjetje potrebuje bižuterijo groteske. Tovrstna estetika je del konstelacije še drugih sorodnih pomenov in praks; zgodb iz sveta obrobja, iz obskurnih seksualnih pristopov in fetišizacij bilokakšnih objektov. Takšne fetišizacije so seveda ogledalo mainstream kulturnim praksam v smislu, da so marginalne perverzije pravzaprav ekvivalent vsem ostalim, le bolj eksplicitne zavoljo nesamoumevnosti. Postavljanje ogledal družbi je kakopak nujno, navadno pa tudi tako ali drugače profitabilno in kultnost benda The Tiger Lillies se poraja ravno tu, v inovativnosti ogledala oz. bolje, v zelo avtorskem formuliranju kritike dometa vsebin, ki ga družba še razume kot primernega.

Zatorej so pesmi tria The Tiger Lillies mestoma vulgarne in pogosto obscene. Njihov repertoar obravnavanih tematik je pravzaprav ozek in gravitira okoli estetike cenene spolnosti, patetičnih junakov in vseh oblik smrti in spremljajočega užitka ali vsaj teatraličnosti. Zgodbe, katere pripovedujejo v svojih songih, so kratke in kar bode v oči je jedrnata indifirenca do propadlih življenj; radi se namreč pretvarjamo, da nam ni vseeno. Pa nam je, in ko The Tiger Lillies to postavijo na ogled, se stvar človeku avtomatsko zazdi nekam obscena. Prostitucija in bordeli so pogosta tematika; pevec in vodja tria, v groteskno klovnovsko masko naličen Martyn Jacques je preživel del življenja nad eno takih institucij, in zdi se, da bolj kot drugim formulacijam klišeja verjame tej – da je namreč bolje ljubiti in plačati, kot sploh nikoli ljubiti. Konec koncev, mar neobriti mornar in sifilitična kurba res tako zelo drugače ljubita kot dva napeta, ob svečah se ljubeča najstnika. V narativnem svetu The Tiger Lillies pravzaprav da – tisto, kar je umazano, so plastična telesa Private porničnev in ne od spolnih bolezni razžrto spolovilo katere od junakinj njihovih pesmi.

Iz današnje perspektive nekam groteskna karnevalskost žurov Weimarske Nemčije in Toulous-Lautrecovskega Pariza, teatralična prepatetičnost ciganske glasbe in kabarejsko šansonjerstvo so forme, v katere oblačijo The Tiger Lillies svojo sporočilnost. Že omenjeni frontmen se je najprej iskal v punku in se šele sčasoma našel v instrumentalni formi harmonike ter svojega zelo distinktivnega falseta, ki pa ga včasih zamenja tudi z waitsovskim brundanjem. Leta 89, torej ravno dve desetletji nazaj, je skupaj z bobnarjem Adrianom Hugeom (basist Adrian Stout se je pridružil nekaj let pozneje) ustanovil bend, ki je minulo sredo gostoval v Cankarjevem domu kot zaključni dogodek festivala Ex Ponto. Festival je resda namenjen predvsem gledališkim umetnostim, a glasbeni performans The Tiger Lillies kar dobro sodi v ta kontekst. Vseskozi svoje songe namreč parijo s humornimi intervencijami, najsibodo to subtilni poudarki mimike ali pač tudi v vsej živosti izpeljan napad na bobne s kopico plastičnih kladiv, s katerimi je dodobra razdejal svoj inštrument Adrian Huge (naj tu mimogrede dodamo, da je njegova konstitucija precej v skladu s priimkom – nomen est omen pač). Nabor inštrumentov je poleg bobnov in plastičnih kladiv sicer obsegal še harmoniko, ukulele ter klavir, na katere je igral Martyn, ter električni kontrabas, žago in theremin Adriana Stouta. Ta je bil instrumentalno še najbolj všečen, a srž privlačnosti benda se niti približno ne skriva v tej plati; njihovi glasbeni aranžmaji so večinoma prežvečeni in klišejski. Načeloma funkcionirajo kot gola forma, od časa do časa pa vseeno služijo tudi kot kontrapunkt vsebinam songov in njihovi manifestni drugačnosti ter odbitosti. Daleč najbolj vznemirljiv je namreč Martynov vokal in njegove semantične ter sintaktične zmožnosti; včasih z njim doda ravno tisti poudarek, ki kak song reši pred popolno brezveznostjo in alterniranje med omenjenima dvema modusoma vokala je narativno orodje, ki večini pevcev, vsaj v tolikšni efektivnosti, ni dosegljivo.

Sredin koncert je na nek način prevedel dejstvo njihove obsežne diskografije. Skupaj s premorom je namreč trajal kar dve uri in pol, kar je z ozirom na kratkost songov res zelo veliko songov. In, roko na srce, kot je njihov ploden output včasih preveč nediskriminatoren, lahko isto zatrdim tudi za minuli večer. Predvsem prvi del je bil namreč precej naphan s pogosto le malo izdiferenciranimi komadi, in če ti včasih dobro funkcionirajo v kontekstu scenosledja plošče, so na koncertu tako glasbeno kot besedilno kanec brezvezni. Poleg tega je pevčev falzet zelo impozantna zadeva, in človeku se skoraj zazdi kot zadušljiv (če se povrnem k prevajanju diskografije, je ta zadušljivost neke vrste kontinuiteta izrazne hermetičnosti in ozkosti obeh desetletij delovanja); ko je od časa do časa zabrundal, je reskavost vokala funkcionirala neznansko osvežujoče. Treba je priznati, da vokalnih fines Waitsa sicer nikakor ne doseže, ga pa kratko malo povozi v ekspresiji mržnje ter grozeče tenzije, s katero je res izvrstno dopolnil peta temačna besedila. Ko rečem, da je bil koncert predolg, s tem sicer nikakor ne impliciram, da je bil kjerkoli dolgočasen; bolj je šlo za nihanja v intrigantnosti, ki bi v nekoliko krajši izvedbi verjetno bila precej konsistentnejša. No, da bi navdušeno publiko to kakorkoli motilo, nisem zapazil, a po drugi strani – morda gre le za moj predsodek – toliko šminke na kupu mi je govorilo, da so bili The Tiger Lillies en tistih eventov, na katere se pač gre (ti. urbana ekonomija kulturnega kapitala). Morda zavoljo festivalskosti, ki se je tekom tedna nabirala v dušah ljubljanskega občestva, ali morda zavoljo bližajoče se jeseni in novih garderob. Niti ni važno; glasba nikoli ni le to in verjetno šele designerske znamke dopolnijo in finalizirajo koncertni performans tigrastih lilij v končno sporočilno ostrino: v duši vsakega od nas se nekje skrivajo smrdeč mornar, umazana cipa in hudo depresiven klovn.

Tekst: Anže Zorman
Foto: Matjaž Jaušovec

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.