Rock Hard: Kritizirani, ker so kritični

Rock Hard: Kritizirani, ker so kritični

Rock Hard: Kritizirani, ker so kritični

Zadnji vikend v avgustu sta bila v Sloveniji na obisku Holger  Stratmann in Thomas Kupfer, ustanovitelja in še vedno gonilni sili enega vodilnih metal časopisov v Nemčiji Rock Hard. Namen njunega obiska je bilo spoznavanje slovenske glasbene scene in produktivnih slovenskih izvajalcev, med drugim sta se ustavila tudi v Ljubljani. Pogovor je potekal v prenavljajočem se Channel Zeru na Metelkovi. O sodelovanji z Metal Planetom, online in papirnatih revijah, kritičnosti… za začetek pa o mojem dve desetletji starem diktafonu.
 
Thomas Kupfer: Nisem vedel, da mladi sploh še veste, kaj je to kaseta! (smeh) Jaz tudi vedno snemam s takim diktafonom. Ne maram digitalne tehnologije, kjer lahko s pritiskom na napačen gumb vse v trenutku izgubiš.
 
RON: Tale ni zatajil še nikoli, brez skrbi. Začneva? Najbolj očitno vprašanje za začetek je seveda, kako se je sploh začelo sodelovanje med Rock Hard in Metal Planetom?
 
Thomas Kupfer: Vse skupaj se je začelo pred dvema mesecema, ko je Pascal prišel v Nemčijo s predlogom o sodelovanju. Ideja o slovenski ediciji Rock Hard magazina v kombinaciji z Metal Planetom se nam je zdela dobra. Poznali smo se že od prej in to je pomembno, saj tako spoznaš s kakšnimi ljudmi sodeluješ. Sklenili smo, da je izid prve številke pravi čas za to, da pridemo tudi mi sem pogledat sceno in Slovenijo. Nekako imam občutek, da je Slovenija trenutno najbolje ohranjena skrivnost Evrope. Lepa država je, ljudje so prijazni, hrana je dobra, pijača tudi. Zabavno je biti tu in všeč mi je, da so ljudje tako povezani. Vsi se poznate med sabo in se pogovarjate. To je kar nekako sveže.
 
RON: Kako pa poteka to sodelovanje? Ali je to prevzem?
 
Thomas Kupfer: Ne, ne. Mogoče bi bilo res najprej treba razložiti tole. Revijo smo začeli izdajati 26 let nazaj in po določenem času, pred osmimi letno približno, so nas prvič kontaktirali ljudje iz tujih držav, češ da niso zadovoljni s svojim založnikom, imajo fanzine, pa bi radi uporabili ime Rock Hard in smo jim dovolili. Nikoli se pretirano ne vtikamo v tuje izdaje Rock Harda, saj mi ne poznamo scene. Ustvarjalci lokalnih Rock Hardov vedo, kaj je ljudem na njihovem področju všeč, gre za podpiranje lokalne scene, seveda pa lahko kombinirajo vsebino z zgodbami z naše strani. Vsak mesec pošljem naše vsebine tujim uredništvom in lahko izberejo in prevedejo želene članke. Včasih založbe promovirajo glasbenike le po večjih državah, velikih trgih in na primer nekdo iz Slovenije enostavno nima možnosti dobiti ekskluzivnega intervjuja z velikimi bandi in je lažje to dobiti preko nas. Za to ne zaračunavamo denarja. Uredniki se sami odločijo, kaj bodo uporabili.
 
RON: Se pravi, bodo izvirni nemški članki objavljeni v slovenski reviji? Pa deluje to tudi v obratni smeri?
 
Thomas Kupfer: Seveda. Če opazimo tuj band s potencialom, se dogovorimo, da lokalni sodelavci opravijo intervju za nas. To poveča kvaliteto intervjuja, ker band veliko bolje poznajo.
 
Zanimivo je, da revijo še vedno izdajate na papirju. Veliko tiskanih medijev se je preselilo na internet. Vi nikoli niste pomislili, da bi šli online oz. samo online?
                                                                                       
Thomas Kupfer: Ne. Bom povedal zakaj. Ko se vse skupaj z internetom začelo, je bilo to nekaj novega in vsi so se selili tja. V to so investirali veliko denarja. Po nekem času se je izkazalo, da ljudje surfajo po internetu, ker iščejo informacije, in vedno googlajo iste revije in gredo na iste strani. Mi smo naredili stran, kjer imamo gromozanski arhiv recenzij plošč. Spletna stran le spremlja revijo, je le njen dodatek. Vendar obstajajo old school ljudje, kot ti s kasetofonom, ki radi prelistajo revijo na papirju. Škoda je, da je veliko revij in časopisov propadlo, ker ljudje nočejo več investirati nekaj denarja za časopis, ampak raje jemljejo zastonj. Je pa res, da je kvaliteta informacij na internetu vprašljiva in je treba vsebine brati selektivno. Če ti nekdo ne plača, nimaš denarja, da bi dobro opravil svoje delo. Mislim, da še vedno obstaja prostor za časopise. Vedno bodo obstajali ljudje, ki bodo brali tiskane medije. Seveda moraš biti prisoten tudi na internetu. Imamo ekskluzivne vsebine v reviji in dodatne na internetu. Preko interneta skušamo promovirati revijo.
 
RON: Tu ste že dva dni? Najbrž ste spoznali kakšen band …
 
Thomas Kupfer: Videli smo Strojmachine. Šli smo na vajo in res nisem vedel, kaj naj pričakujem. Jure, ta »mastermind« za bandom, in nam je razlagal o instrumentih narejenih iz smeti in orglah in smo si mislili »hm, ja prav«. Nismo vedeli, kaj naj pričakujemo, vendar smo bili navdušeni. Dober band. Originalen. Morali bi biti večji, bolj poznani. Najbrž je težje iti iz Slovenije, ker je celotna konstrukcija ogromna, pa tudi številna ekipa je. Kar jih dela originalne, je na drugi strani tudi težava. Delajo svojo stvar in nekaj kar nisem še nikoli slišal, čeprav ni nujno rock ali metal. Originalna glasba mi je bila vedno všeč, ne glede na žanr. Lahko poslušam tudi pop. Nima problema s tem. Dobra glasba je dobra glasba.
 
RON: Menda ste bili kot revija kritizirani, ker ste kritični …
 
Thomas Kupfer: Ljudje, ki delajo za nas, vedo, kaj bralci pričakujejo. Pravzaprav je žalostno, da smo kritizirani zaradi kritičnosti. To kaže na to, da imajo nekateri ljudje popolnoma napačno mišljenje o pomenu medijev. Ni naša naloga promovirati plošče. To naj delajo založbe. Ta lahko reče, da je plošča odlična, vendar je na vsakem posamezniku, da jo preposluša in pove svoje mnenje in to argumentira. Zelo priročno je le prilepiti to, kar ti pošlje PR banda in delo je opravljeno. Če bi mi delali tako, bi delali le še eno delo, ki nam ne bi bilo všeč. Če imaš rad, ker delaš, ti je v veliko zadovoljstvo biti v položaju biti kritičen. Najbrž bi v kakšni drugi službi lahko zaslužil več denarja, vendar bi bila to najbrž služba, ki mi ne bi bila všeč. Meni ni treba nikoli reči, »ko se bom pa upokojil, bom pa začel početi stvari, ki me veselijo«. Najbrž bi pa tako in tako umrl, preden bi bil star 60 let.
 
RON: Vas ne skrbi majhnost slovenskega tržišča?
 
Thomas Kupfer: No, to gotovo ne bo največji biznis v zgodovini človeštva. Nekaj ima zraven tudi idealizem. Pascal je v redu človek in zasluži si priložnost. Če bo uspel, super, v vsakem primeru ima našo podporo. Upam, da se bomo spet srečali po dveh ali treh letih in govorili o dobro situirani reviji.
 
Mojca Selak
 
 

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.