Iron Maiden – Flight 666

Iron Maiden - Flight 666

Iron Maiden – Flight 666

2009, Universal Music Enterprises / Dallas

Iron Maiden me vedno znova navdušijo z novim izdelkom, saj so eden tistih bandov, ki me spremljajo od mojih prvih nehotenih erekcij pa vse do današnjega dne, ko se mi še ‘vedno dvigne’, ko jih slišim. Tokrat mi je pod prste, ki so hiteli odpirati vratca za CD, prišel nov izdelek imenovan Flight 666. Gre za unikaten live posnetek, ki je nastal na njihovi zadnji svetovni turneji – turneji, ki je trajala debelo leto, obiskala 38 držav in ki jo je obiskalo preko dva milijona oboževalcev te velike skupine! Gre vsekakor za malo pristranski, čustven in retrofilingaški recenzijski izliv, namenjen fenom skupine, ki bodo razumeli in sočustvovali ob branju.

Flight 666 je nastal na turneji imenovani Somewhere Back in Time World Tour, ki se je začela v začetku leta 2008, svojo uspešno pot pa končala pred kratkim. Zakaj unikaten, se boste vprašali, saj ne gre za prvi live posnetek tega banda. Ideja turneje je bila v samem startu zasnovana, da se bo na njej izvajal material iz lahko rečemo najbolj uspešnih plat – govorimo o ploščah Powerslave, Piece of Mind, Seventh Son of a Seventh Son in najstarejše The Number of the Beast. Seveda na dvojnem CD-ju ‘Mejdni’ niso mogli mimo železnega repertoarja megalomanskih hitov tipa Fear of the Dark in njihovega branda Iron Maiden.

Na dvojnem ploščku lahko torej slišimo nekaj poslastic, ki jih Iron Maiden že dolga desetletja niso igrali. Kako srce zaigra, ko slišiš Revelations v živo – in to po 24 letih od plošče Live After Death!!! Kako paše slišati odlično Heaven Can Wait, Powerslave, Wasted Years, Moonchild in seveda sladico izdelka Rime of the Ancient Mariner, ki v vsej svoji epohalni štirinajstminutni veličini najlepše poda opis banda v najbolj bizarni obliki – melodične kitare (v času nastanka komada še dve, danes tri) prepletene v eksplozivnih solažah, bas linija, ki kot partizanska strojnica strelja triole, in nepogrešljivi vokal Brucea Dickinsona, ki mi je mogoče v tej izvedbi toliko let pozneje še bolj všeč, saj prinaša komadu patino in žlahtnost, odraslost če hočete.

Koncert se odpre z znanim Churchillovem govorom, ki je tudi na sami plošči Powerslave kot intro in takoj logično nadaljuje s hitro Aces High; tudi samo nadaljevanje je s plošče Powerslave, ki je meni osebno številka dve iz opusa Irona Maiden. Zanimivo je tudi, da so dejansko izbrali plošče, ki se najbolj dopadejo najširši bazi fenov po svetu, marsikdo jim pa zameri, da v ta izbor namesto Fear of the Dark in Iron Maiden niso vtaknili kakega velikega komada s plošče Somewhere in Time. To bi potem bil Flight 666 dobesedno!!! Band, ki je že v samem startu postal stadionski in za masovke, na temu izdelku deluje kot dobro naoljen stroj tudi v komadih, ki jih nismo slišali že toliko let. Seveda mi ravno ti komadi niso dali miru, saj mi je kljuvalo po glavi, kako zvenijo s tremi kitarami. Posebej, ker zna Janick Gers marsikatero solažo ali melodični del komada spacati, kot bi mene spustili narediti potico – po rumu bi dišalo, prepoznavnih vijug pa nikjer ne bi bilo. Seveda ne oporekam Gersovemu znanju – nesporen in odličen kitarist, le tu pa tam ga v prepoznavnih ‘štimah’ skupine odnese iz konteksta. Na temu izdelku delujejo tri kitare odlično in so kot eskadrilja lovcev, ki se iznenada spustijo skozi oblake …

Koža se mi je vedno znova naježila, ko sem zaslišal publiko, ki se je v afektu drla (videl sem jih v svojih mislih … preko vseh njihovih koncertov, na katerih sem bil … preko spominov, ko sem se spomnil, kako sem se sam drl na njih), ko jih je Dickinson izzval z legendarnim Scream for Me!!! Ali pa, ko je napovedal komad; z leti je publika dejansko postala član odrskega nastopa v audio formatu. Vsekakor gre pri vsakem koncertu za ogromno produkcijo, tako zvočno, kot vizuelno – vsak njihov nastop je velik spektakel, ki da njihovim komadom še dodatno širino. Snemali so na vsakem koncertu po en song, kar pomeni, da je šlo za ‘take one’, nakar so ga poslali v Kalifornijo producentu Kevinu Shirleyu, ki ga iz preteklosti poznamo po sodelovanju z Iron Maiden na albumih Dance of Death, A Matter of Life and Death in Dance of Death. Sodeloval je pa tudi z Aerosmith, Led zepellin, HIM, Dream Theater, Bon Jovi in drugimi. Shirley je delal produkcijo komada po komad, vmes pa je dobival pošto z novim materialom. Skozi celoten izdelek (in tudi v naslovu samem) nas spremlja letalo – tudi po temu so Iron Maiden unikatni, saj njihov Ed Force One (bandovo osebno letalo) marsikdaj popelje kar pevec Bruce Dickinson, ki je pilot in lastnik letalske družbe.

Skupina je s tem izdelkom dejansko dala tisti certifikat svoji glasbeni poti in opusu, ki je v veliko pogledih nenadkriljiv … po več kot 30 letni karieri, 24 albumih (od tega 5 live albumov) so si ‘privoščili’ unikatno turnejo in jo nadgradili z dvojnim CD s preko uro in pol žive glasbe, kateri ni oporekati ničesar. Nikakor ne govorimo o glasbenem presežku, vseeno pa gre za zelo kredibilen izdelek. Iron Maiden so v svoji veličini dodali še en centimeter in na polico dodali izdelek, ki se tudi vizuelno razlikuje od prejšnjih – na njem namreč ni opaziti maskote Eddieja na naslovnici! Tokrat ga je zamenjal kar Airbus. Seveda je ob temu izdan tudi DVD in dokumentarec, vendar o temu formatu kdaj drugič – preveč materiala za eno recenzijo, preveč besedi za eno branje …

Obvezno posedovanje ploščka vsem heavy metalcem, rokerjem in mladini, ki rada posluša dobro glasbo. Kurja koža, delna gluhost in igranje zračne kitare zagotovljena! O nežljenih učinkih se posvetujte s svojim zdravnikom ali farmacevtom! Up the irons!!!

Dragan Babuder

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.