Bolj resnični kot kdajkoli prej – Dan 202 z Dan D in simfoničnim orkestrom v Križankah

2009_09_13-14-dan202

Ljubljana / Križanke
13.9.2009

Hudič parjenja rokenrola s simfoničnimi orkestri je največkrat v tem, da se meja med širino zvoka in glasbenega izražanja, ki jo ponuja orkester, ter petminutnim rokenrol obrazcem le redkokdaj izrodi v kaj vznemirljivo novega, še posebej, če nam muzika kake Metallice že od preje odzvanja v glavi v čisto drugačni maniri. Orkester ponavadi bolj deluje kot nadgradnja že znanega, zgolj kot podaljšek, da ne rečem podporno društvo, ki neljubiteljem klasike bežen okus le te zapakira v okolju prijazno embalažo že slišanega in brez omembe vrednih motenj širi obzorja. Za letošnji poizkus prebijanja mej med električnimi kitarami in četico violin so si na Valu 202 poleg simfoničnega orkestra, ki mu je zopet poveljeval poskočni in gajstni David de Villers, letos izbrali Dan D, ki se kljub temu, da so z zadnjima dvema albuma pustili na naši sceni kar močan vtis, kot bend še vedno uspešno gradijo, tako da je bil nastop v Križankah odlična priložnost, da se pokažejo v malce drugačni obliki kot v Orto baru ali pa morda na kakšni študentski veselici.

Čeprav bi res težko rekel, da so Dan D s simfoniki v nedeljo izumljali kaj novega, pa lahko rečem, da so Novomeščani priložnost dodobra izkoristili. Roko na srce, če dobro preposlušate zadnji album, ki so ga skorajda v celoti predstavili na koncertu, sami komadi nekako že vsebujejo nastavke za orkestracijo, tako da je njihov nastop, ki so ga popestrili s številnimi gosti, pridobil precej na širini. Sama muzika, ki smo jo poslušali, je že poznana in slišali nismo ničesar novega, a še posebej po ponovnem poslušanju albuma Ure letenja za ekstravagantne ptice sem dobil občutek, da bi si bend z nekaj malega truda na kakšnem prihodnjem izdelku lahko privoščil kak komad, ki bi bil bolj pisan na kožo sodelovanju s simfoniki ali pa morda s kako manjšo klasično zasedbo, kar bi prineslo njihovi muziki dodatno kvaliteto. Dan D vsekakor so bend, ki bi znal prebiti to mejo in hkrati ohraniti preprost, bolj rokerski način izražanja, s katero bi zajeli tako širše ljudske množice kot tudi bolj specifično občinstvo, ki si vsaj tu in tam želi kak presežek, kar so na razširjenem dogodku, ki se je iz nedeljskega razprodanega koncerta razširil še na ponedeljek, pokazali.

Kot sem že preje omenil, je bil repertoar večinoma sestavljen iz novejšega materiala, kar lahko delno pripišemo promociji njihovega zadnjega izdelka, a po drugi strani je material z zadnje plošče tudi veliko bolj primeren kot njihove starejše stvaritve, a kljub temu niso umanjkali štikli, s katerimi je bend priplaval na radijske valove;  Voda, s katerim je Toni "Siddharta" Meglič spočetka imel presenetljivo kar malce težav za razliko od Boruta "Niet" Marolta, ki je komad Tiho zapel suvereno, kot da bi si ga Dan D sposodili od samih Nietov. Sam sem sicer celoten koncert upal, da bo se bo v komad za klavirjem potopila Neisha, a človek ne more imeti pač vsega, kajne. Roke je zažvrgolela razigrana Polona "brez Guštija" Kasal, na odru se je pojavila tudi bratsko sestrska naveza Gjurin, najbolj pa me je s svojo energijo, in poleg mene tudi celotno publiko, očarala očitno neuničljiva Ditka Haberl, ki se je s komadom Sirena dokazala kot ena najzanimivejših po krivici zapostavljenih pojav na slovenski glasbeni sceni, dama, katero bi z veseljem poslušal bolj pogosto.

Vsekakor je bil koncert razgiban tudi, ko so se gostje zabavali v zaodrju. Že na začetku so v komadu Rožice iz ozadja na oder pripeljali mojstra na dudah, se nekajkrat, recimo v komadu Moj problem, ki je izzvenel bolj unplugged, sprehodili do navdušene publike, zažgoleli nekaj najnovejših hitov (Love Song, Google Me) ter nekaj starih zimzelenčkov (Za naju punca, Čas, Voda) in postavljeni malce nad orkestrom (naj se ve, kdo je šef) dogodek čisto suvereno pripeljali do konca, ki se je večini publike približal čisto prezgodaj, čeprav verjamem, da uro in pol preigravanja v takšni zasedbi vsekakor ni mačji kašelj.

Pod črto bi lahko rekli, da smo bili priča izjemnemu dogodku, ki vsaj zame ni prinesel kakih presenetljivih odkritij, se je pa v meni utrdilo prepričanje, da Dan D ima v sebi vse možnosti, da se razvije v eno izmed bolj zanimivih zasedb na naši sceni, ki bi lahko dodobra raziskala in dodelala področja, kjer se popularna muzika sreča z bolj zahtevnimi oblikami, hkrati pa ne zgubi ničesar na poslušljivosti in popularnosti. In to je tisto, kar pogrešam na naši sceni.  

Tekst: Uroš Škrjanc

Foto: Bojan Okorn

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.