30. edicija festivala Jazz Saalfelden

Ornette Coleman

Ornette Coleman

Avstrija / Saalfelden
27. – 30.8.2009

Razmerje, katerega med seboj že desetletja gojita ameriška jazz scena in evropski muzički festivali, je izjemno simpatično, pa tudi simptomatično. Jazzerji na oni strani luže krvavo potrebujejo Evropo, ta pa prav tako ne more brez njih. Človek si lahko misli marsikaj o ameriški (kvazi) laissez faire kulturni politiki, pa še vedno ne more mimo dejstva, da zda dominanten akter niso le v kulturnem mainstreamu, marveč so sodeč po živahnosti umetniških trgov v samem vrhu tudi v ti. hochkultur in nenazadnje tudi v zmuzljivi zvrsti, ki se giblje nekje med višavami in nižavami, v jazzu – karkoli že to je. Takole, počez bi lahko človek uspeh pripisal nevidni roki trga in posledično mehanizmu selekcije najboljših. No, nekaj verjetno je na tem, a v osnovi je to vseeno čista bedarija. Že brez pretiranega poglabljanja v zadevo ta predpostavka pride navzkriž s preprostim opažanjem, da bi ameriški jazz brez evropske prakse subvencioniranja kulture v svoji sedanji obliki ne mogel obstajati. Konkretneje, živo in izdano muziciranje po stari celini je tisti vir dohodka, s katerim nemajhen del teh glasbenikov pokrije izdatke za (navadno urbano in torej) drago življenje in naknadno tudi ustvarjanje. Med drugim so torej tudi evropski jazz festivali tisti, ki soustvarjajo mehanizme selekcije ameriške jazz produkcije, in ti festivali so v svojem (finančnem) bistvu pravzaprav izraz volje državnih kulturnih birokracij. Če bi torej glasbenike stare celine preprosto nagnali v cukrarno, to očitno ni zadostni pogoj, da bi se le ti naučili groova. Je morda koristen ali celo potreben za razvoj določene dostopnejše glasbene senzibilnosti, katere se v ameriki zagotovo ne manjka, a vseeno brez intervencij matere države ne gre.

A pustimo to nakazano smer razmišljanja; gre za to, da se je na nedavnem Jazz festivalu Saalfelden kar cedilo od gruva in funka, da se je na glavnih dveh odrih trlo muzikantov ameriškega porekla in da je bil program generalno gledano orientiran tako rekoč ljudsko. Ne na račun kakovosti, vsekakor pa na račun zahtevnosti ponujene godbe; ta element glasbe – njene zahteve do poslušalca – je stvar preferenc znotraj kontekstov. No, če gledamo celoten letošnji festival kot kontekst, je bil ta znotraj samega sebe kar genialno konsistenten. Obilno podprt s sponzorstvi in subvencijami se je odprl navzven tako programsko kot tudi organizacijsko, in morda bolj kot glasbeni element je slednje tisto, kar diferencira identiteto tega festivala. Ta se namreč (že tridesetič zapored) dogaja v kraju Saalfelden, ki je neke vrste proto-Avstrija; umeščen je v že skoraj kičasto pravilno naravno idilo, z vseh strani ga obkrožajo gore ter preveč popolno zeleni travniki, in njegova arhitekturna oz. urbana podoba je bolj kot mestu podobna domišljiji pedantnega, pustega in vendarle ozaveščenega birokrata. Tridesetletna tradicija resda odvzema postavljanju festivala v vukojebini pionirsko drznost, a trik je tako ali tako bolj v izpiljenosti, s katero se je festival integriral v mesto, kako je iz mesta naredil festival in kakšen je bil končni atmosferski rezultat. Koncerti so se dogajali na dveh plačljivih prizoriščih (oba sta ena tistih novodobnih objektov, s katerimi se ustvarja sodobna evropska mestnost – hipercool kunsthaus ter hiperstylish in multifunkcionalen kongresni center), hkrati pa je bil od obeh večji oder brezplačni citystage, ki je v mestu na mali petek zvečer naredil celo čago, naslednje tri dni pa je ob dopoldnevih poživljal mestni utrip in na nek način izenačil mestne prebivalce s festivalskimi obiskovalci ter pravzaprav obojim dal iluzijo tistega, kar je morda srž fenomena poletne festivalskosti – hkratnost lahkotnosti, ki pride s prostim časom in občutka skupnosti, ki pride šele s sobivanjem in srečevanjem so-ljudi. Prav tako je ta festival razprt v prostoru preko še četrtega odra, ki je bil lociran v bližnjem, nekaj manj urbanem kraju, in na katerem so (kot tudi na citystagu) godli muzikanti pretežno avstrijskega glasbenega bazena. Za jodlanja vajeno drhal je bila ponujena godba (v kateri je sicer v netipični vlogi pogosto nastopil accordion oz. po domače harmonika) neke vrste most, s katerim se je laže vzpostavilo razumevanje poslušalcev, ki so na glavnih dveh odrih plačali za slušanje svojega (še vedno zelo) specifičnega veselja. Tudi to je bilo na voljo vsem tistim, ki niso odstopili sorazmerno visokega zneska za vstopnino, saj je bil pred kongesnim centrom postavljen ekran fuzbalerskih razsežnosti, na katerem se je v živo prenašalo glasbeno dogajanje na odru. Ideja takšnega odpiranja navzven resda ni nova, a njena realizacija je bila (tudi z vsem smehljaji zaposlenih na festivalu) izpeljana odlično.

Znotraj tega konteksta se je obenem, kot rečeno, razpirala tudi glasbena ponudba in sicer na več načinov. V smislu odprtosti diskurza jazzmaga09, publikacije, v kateri sta bila festival ter ponujena godba obširneje artikulirana in sledeč kateremu bi se deklarirana naprednost in avantgardnost glasbenega programa skorajda razblinila v kopico praznega onaniranja. No, to se ni zgodilo, meje žanrov pa so res bile večino časa zelo porozna zadeva, prav tako zamejenosti zvočnih sestavov in strukturnih elementov – tu se zadeva zakomplicira tam, kjer razdiranje standardov postane standard, a sem se ne kanimo podati – poleg tega pa se na zadnji instanci v duhu recesije zgodilo še razpiranje meja med posameznimi koncerti oz. bendi na način, da je nemajhen del muzikantov nastopil v več zasedbah, s čimer so Saalfelden09 še dodatno notranje prepletli in izdiferencirali glasbeno identiteto jubilejnega dogodka. Ta identiteta, če zajamemo iz doslej napisanega ter to povežemo z zvezdo festivala, pravzaprav leži v uspešni razrešitvi rizika, da se program, simbolično zaznamovan z leta 1960 izdano ploščo Free Jazz Ornetta Colemana, nekje na svoji poti ne izrodi v anything/everything goes, marveč nadaljuje emancipacijo in dekontekstualizacijo form z roko v roki s samozavestno afirmacijo preteklega, hkrati pa pogleda tudi ven iz tega programa in spotoma ponudi še na primer vrhunsko pleh čago ali vsaj oreng umazano bluesersko kitaro.

Izpostavljanje presežkov se zdi v primeru tega festivala kaj nehvaležno početje, saj je pravzaprav celotna serija koncertov brez izjeme ubirala kakovostno konsistenco, in po malem se je hierarhična diferenciacija že izgubila v sosledju glasbenega ugodja v tej ali oni obliki. Če vseeno poizkusim, ‘resnejši’ del festivala se je otvoril s precej samosvojim a medlim klezmerjenjem benda Zakarya, katerim je sledilo sonično štrikanje Elliota Sharpa s projektom Carbon. Skupaj z Zeeno Parkins ter Bobbyem Previtom so napletli distorzirano in pulzirajočo elektronsko tkanino, ki je napovedala (in presegla) vso preobilico rabe efektov sledečem koncertnem scenosledju. Sledeči dan je pričela elektroakustična predstava specifične, lahko tvegam in rečem feminilne senzibilnosti dueta Phantom Orchyard (Zeena Parkins in Ikue Mori), nato pa so ta dan naredili raztur še glasni in resno žmohtni Little Woman ter nato še njihovi njujorški someščani Big Air, katerih hipnotični koncert pa se je v spominu razvezal kot težko ubesedljiv a (meni) verjetno najkurioznejši dogodek festivala. Solo violončelo nastop Erika Friedlanderja je izpadel nekam pretih ter redek, a ga je reševal unikatno zapakirani filing, ki se poraja v glasbi plošče, katero je pretežno predstavljal, tj. Block Ice and Propane. Projekt 21st Century Coltrane je bila presunljiva elektrificirajoča religiozna izkušnja, kot si naj bi jo v dobi podjarmljene akustike baje predstavljal rajnki Coltrane, v Broken Arm triu je Friedlander s podporo suverenega kontrabasa Trevorja Dunna šele dobil maneverski prostor za resnično polno manevriranje. Sledil je še osvežujoč, bolj klasično free jazz orientirana Koncert, nato pa nekaj privzdigujoče italo-nyc-čefurske pleh žurke, eterične skandinavščine, afro-ska čage in po malo daljši prosti polovici dneva so naslednji dan, se pravi v nedeljo, groovali, bluesirali in psihdelizirali teren, na katerega je za zaključek festivala prikoračil njegova svetost dalajlama, že morda malo dementni Ornette Coleman. In preprosto presegel samega sebe (ter vse ostale), še bolje, pozabil na samega nase in z očmi, dosledno in morda malo utrujeno uprtimi v tla je vsem navzočim dal glasbeno lekcijo o subtilnosti, dialogu, Ameriki in nenazadnje kar generalno o jazzu. Karkoli že to je.

*izseki vseh koncertov na glavnem odru so vredni ogleda ter na voljo na:
http://www.youtube.com/profile?user=wotan667&view=videos

Tekst: Anže Zorman
Foto: www.jazzsaalfelden.com


Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.