Povratniki Faith No More v Pragi

Povratniki Faith No More v Pragi

Povratniki Faith No More v Pragi

Praga / Tesla Arena
17.8.2009

Po romunskem in bolgarskem koncertu, ki sta v naših medijih dobila nekaj več pozornosti zaradi slovenskih predfuračev Elvis Jackson, so Faith No More na enemu redkih samostojnih koncertov nastopili še v Pragi, in sicer v Tesla Areni. Le-ta po svoji zastareli arhitekturi nekoliko spominja na ljubljansko Halo Tivoli, poleg bajnega vonja po 7.000 prepotenih telesih, pivskih hlapih ter pečenih hrenovkah pa se je v nasičeno ozračje, vkolikor ga lahko tako sploh poimenujemo, pomešal še cigaretni dim in tako celotno atmosfero pahnil še nekoliko globlje v tiste oddaljene čase. Kakorkoli že, iz tistih časov je tudi sanfranciška peterica Faith No More, ki je po albumu Album of the Year iz leta 1997 zaradi različnih glasbenih pogledov, vsesplošne naveličanosti in domala prevelike rutiniranosti kratkomalo napovedala svoj razpad. Kot je bilo takrat nekoliko nepričakovano slovo, je bilo nepričakovano tudi letošnje ponovno vstajenje, ki smo ga ljubitelji te nadzemeljske skupine, ki je vplivala ne celotno plejado kasnejših eksperimentalnih bendov, toplo pozdravili, pa najsi bo razlog vrnitve pomanjkanje financ ali pristna ponovna ljubezen. Pri takšnih vrnitvah razumljivo vedno ostaja kanček bojazni, kakšne posledice so na uigranosti in udarnosti nastopov v živo pustili osiveli lasje in pridobljeni kilogrami, vendar je bil pri FNM tudi tisti kanček popolnoma odveč; in to seveda spet popolnoma razumljivo, saj so vsi člani v enajstletni post FNM dobi še kako aktivno sodelovali vsak pri svojih zasedbah ali projektih. V največji meri to velja za gonilno silo Mika Pattona, ki nam je v teh letih serviral vse možne bizarne zvoke pri all star zasedbi Fantômas (oz. The FantômasMelvins Big Band), s Peeping Tom nas popeljal v svoj svet pop glasbe, sem ter tja pokričal in povijačil pri italijanskih grind core nojzerjih Zu, z vokalnim eksperimentiranjem gostoval pri ekstravagantni Björk, v projektu Mondo Cane na nekaj živih nastopih zažvrgolel vrsto italijanskih šlagerjev, itd … Vse to je zagotovo dovoljšen razlog, da v gospoda Pattona in njegovo koncertno kondicijo ne gre dvomiti.

Vse to in še več je kot že pred časom na nemškem Southsideu v družbi Billyja Goulda na basu, Roddyja Bottuma na klaviaturah, Mika Bordina na bobnih in Jona Hudsona na kitari ponovno dokazal v češki prestolnici, le da je tokrat ohlajeno in deževno ozračje zamenjala soparna, s tisoči feni in še kako vonjavo več natlačena Tesla Arena. Klasičen prihod ostarelega botra s palico in s situaciji vrnitve primerno prirejeno Reunited Mike že na samem začetku nedvomno razkaže svoj nedosegljiv vokal, ki v primerjavi z Roddyjevim delom komada v celotni kitici drži popolnoma popolnoma čisto linijo ter ga na vsej črti prekaša. From Out of Nowhere, ki v zadnjih koncertih zamenjuje The Real Thing z začetka turneje, je kljub svoji energični formi morda manj izrazita, saj ne premore tistih akrobacij in klimaksa znotraj komada, kjer pride do izraza Pattonova svojevrstna vokalna interpretacija. Le-ta se v obliki drobnih vokalnih vragolij z raznoraznimi medmeti, kriki, pačenjem, poudarki ali odstopanjem od studijske melodije pojavi domala v vsakem komadu, k temu pa mu pripomore tudi megafon in nekaj elektronskih igračk, katere v kombinaciji z vokalom vešče uporablja tudi pri drugih projektih. K temu je seveda treba prišteti še širok nabor ekstravagantne mimike, ki sovpada razpoloženju posameznega komada, vštric temu pa gre tudi shizofreno nekontrolirano razmetana drža po celotni sredinski kvadraturi odra, kar zaposli še oči obiskovalca.

Glede izbora komadov bi se dalo po vsakem koncertu posebej diskutirati v nedogled, saj je dejstvo, da je potencialna izbira preširoka, da bi ugodila vsakemu posebej. Tokrat smo pogrešali We Care a Lot in Introduce Yourself, ki so nam ju servirali v Nemčiji, zato pa dobili Chinese Aritmetic z introm Poker Faca nam predrage Lady Ga-Ga in nekoliko redkeje odigrano RV, kjer gre v večini komada za zanimivo poigravanje Bottumovih klaviatur in Pattonovega deklamiranja. Pri King for a Day predvsem z nekajminutnim vlečenjem refrena ‘Don’t let me die with that silly look in my eyes’ zabeljenega s cviljenjem in šumenjem inštrumentarija vnesejo skorajda depresivno atmosfero, ki je preko Ashes to Ashes in Be Agressive prešla v zadnji komad rednega dela, za katerega Patton meni, da je nekaj najlepšega, kar mu je kdajkoli uspelo napisati. Seveda gre za Just a Man, ki srečnežem v prvih vrstah ponudi življenjsko priložnost sodelovanja pri refrenu (posnetek s Portugalske), rezultat pa je zaradi prekomernega navdušenja razumljivo hropeče, nečuteče in en čez drugega cvileče zanimiv, resnici na ljubo pa ušesom vendarle ne preveč prijazen. Roddyjevo zbadanje o neznanju nogometa, melodija ‘Ole, ole, ole, we are the champ’s’ in pa Vangelisov Chariots of Fire so se neopazno zlili v mirnejši Stripsearch, sledil pa mu je melodično punk-rockerski Digging the Grave, katerega izvedba je bila na redni turneji pred razpadom zaradi pretirane komercializacije popolnoma okrnjena. Drugi povratek na oder in zaključni Pristina je zaokrožil uro in štirideset minut dolg nastop, kateremu ni očitati popolnoma nič.

Vsekakor je ob zdaj že zlajnanemu trendu vsakdanjih reunionov lepo doživeti takšnega, ki le z nekoliko samoironije v uvodnem komadu, torej brez odvečnega govoričenja natrosi vse razloge za vrnitev, obenem pa iz koncerta v koncert žanje superlative tako fanov kot tudi svetovne kritiške srenje.

Setlist: Reunited, From out of Nowhere, Land of Sunshine, Caffeine, Evidence, Surprise You’re Dead, Last Cup of Sorrow, Chinese Arithmetic (Poker Face intro), Easy, Midlife Crisis, Epic, RV, Gentle Art of Making Enemies, King for a Day, Ashes to Ashes, Be Aggressive, Just a Man, Encore: Chariots of Fire/Stripsearch, Digging the Grave, Encore 2: Pristina

Dva prevoza na koncert je sponzoriral Concert Freak!

Jurij Bizjak

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.