Panonski rokenrol – Lajko Felix na Kamfestu

felix_lajko_01_kamfest09

Kamnik / Kamfest
15.8.2009

V osebne glasbene zgodovine vstopajo plošče na različne načine; nemara se počasi vtihotapijo vanje, lahko se zasvetijo po letih iskanja in morda jih priporoči prijatelj. Nekatere za vedno ostanejo v marginalnih tirnicah občutenja, in spet druge se do skorajšnje neprepoznavnosti integrirajo v posameznikov glasbeni okus in intimno doživljanje. Hitro se izdvoji analogija v neko drugo sfero, in lahko bi se reklo, da se s prvo ploščo, po kateri spoznaš nekega izvajalca, godi podobno kot s prvo ljubeznijo. Pravzaprav je nikoli povsem ne preboliš, in četudi jo retrogradno še toliko očrniš, bo ta še vedno deloma programirala vsa nadaljevanja, vse naslednje epizode bodo odzvanjale in naslavljale tiste prve občutke, ki so se porajali ob ljubljenem človeku ali prvi plošči. Včasih se zdi, da s tistim prvim, povsem naključnim korakom v neko intimno glasbeno ali človeško razmerje prestopiš mejo, onkraj katere ni povratka in določeni gibi, melodični motivi, metode ljubljenja ali dinamična strukturiranja ostanejo vsaj kot latentne, če že ne dominantne oblike pozitivnih ali negativnih definiranj.

Verjetno nima posebnega smisla, da se v imenu analitičnosti odpoveduje močnim čustvenim konotacijam, ki se zapišejo v posamezne skladbe in katerih glasbena vzgibanost se včasih človeku zazdi kot prav en sam samcat in edini način zapisa nekega občutenja, ki je evidentno onkraj posameznika in ki se zdi kot porojen v nekem genialnem preblisku prepisa tega neoprijemljivega občutenja v glasbo (kar je resno metafizično pretiravanje, kateremu pa se intuitivno težko odpoveš). Kdo ve, ali je plošča Lajko Felix es zenekara res najboljša ali vsaj najbolj reprezentativna plošča Lajka Felixa. Vsekakor je moja prva, nekje v zgodnji adolescenci se je pojavila in začela vračati kot neprestano se ponavljajoča tema in oporna točka v glasbenih doživljajih, pa tudi kot zvočna kulisa prenekaterim momentom melanholije, mladostniške vihravosti in senzualnim ekstazam ljubljenja. Prav slednje, spolnost v njeni ritualizirani, romantizirani in nemalo mitologizirani obliki je tej plošči tudi najadekvatnejša metaforična realnost. V njej odseva migetanje sveč, zvok serenade v gluhi noči in tisti moški princip oz. mit herojstva v lovu. Ta kulturni kič je skupaj z animalično artikulacijo seksa blizu načinu, kako se zvok Felixove violine ali citer odlepita od inštrumenta in glasbenika ter postaneta način obstoja, inercija poteka dveh teles, ki se spojita po tirnicah najglobjih človeških tendenc in ki po toboganu pretiravanja skonzumirata svojo ljubezen in prazna ter osamljena obležita na hrbtu.

Evidentno je torej bivanje s to prvo plato zelo osebna reč, ki se zaradi misterioznega načina glasbenega obstoja Lajka Felixa še ni uspela razbliniti v banalnost. Njegovi nastopi so namreč sorazmerno redki, dostopnost njegovih plošč je svetovnemu slovesu navkljub precej slaba in nenazadnje tudi cena njegovih gostovanj ni najbolj skladna z omejitvami naših organizatorjev alternativnih glasbenih predstav. Četudi sicer Felix nikakor ne sodi med alternativo, in njegov glasbeni izraz je več ko dostopen vsakemu konzumentu mainstream mineštre worlda in etna, verjetno pa tudi še prenekateremu glasbenemu analfabetu in nenazadnje random mimoidočemu. Poigrava se namreč s samimi etabliranimi glasbenimi žanri in nam precej domačimi geografskimi ter kulturnimi znamkami: balkan, jazz, rock, cigansko glasbo, klasika, filmsko glasbo in flamenco spaja v navadno precej konvencionalnih strukturnih naracijah, ki so dostopne tudi od mainstreamovske glasbene industrije vzgojenim ušesom. In vseeno, ob vsej tej predvivljivosti je glasbenik vendarle povsem izvenstandarden. Povsem unikatno in avtorsko se v njem spajajo tri morda določujoče smernice, ki so obenem njegove bazične kulturne oznake (iz potnega ter rojstnega lista). Srbija in njena stereotipna prevzetnost, izvenracionalen ponos ter z moškostjo prepojen patos. Madžarska, ki v očeh obiskovalca nemara najpogosteje živi kot monarhična veličina, ki je propadla v neskončno iste ravnice, sive fasade in nadpovprečno stopnjo suicidalnosti. Romsko poreklo oz. ciganska kri, kot gredo romatizirajoči predsodki, in njena geografska, kulturna in ekonomska marginalnost, pa morda še arhetip nomadskega iskanja nečesa, kar je bilo vnaprej izgubljeno že tisoče let nazaj, v konstruktu nacionalnosti vgnezden dom.

Lastne plošče Felix izdaja že od leta 1995, in že vse od začetka je v njih prisotna čustvenost, ki jo lahko izvablja le virtuozen glasbenik, a tudi egocentričen, ekstraverten ter pretiran človek. Njihov patos je prekipevajoč in v rokah drugega glasbenika bi izzvenel kot izumetničen, pod njegovimi prsti in lokom pa se zdi kot grobi rockenroll panonske depresije. Kot že omenjeno, se strukturno ni oddaljeval od konvencij, in njegove zgodnejše skladbe so navadno zelo zaokrožene po dokaj konstantne kopitu izrisovanja vse bolj izrazitih melodičnih vzorcev vzporedno z grajenjem dinamične napetosti in končnim, hkratnim in izpolnjujočim izbruhom obojega. Če se povrnem na začetek, funkcionirajo podobno kot seks. In če dodam drobno opazko, pravzaprav malo bolje, saj so studijski posnetki tisti nemožno perfekten način obstoja, po katerih v resničnosti koncertno ne posega (vsaj sodeč po youtube posnetkih). Idiosinkratična čustvena nota njegove glasbe bi ob vsem povedanem tega glasbenika morala voditi v hermetičnost in ujetost v samega sebe, pri čemer pa se temu zaenkrat dobro izmika preko vse bolj prefinjenih in tudi bolj kontemplativnih skladb, ki se ne iztečejo več vedno v svoj konec marveč že prej živijo kot sam potek, brez tako očitnega podrejanja pričakovanemu orgazmičnemu koncu. Da je ta glasbenik minulo soboto prispel v naše kraje, gre organizatorjem kamniškega festivala Kamfest vsa hvala in zahvala. Festival se odvija že šestič in je letos verjetno tako programsko kot organizacijsko, a še najbolj atmosfersko presegel vse dosedanje. Glavni koncerti se odvijajo v zelo hvaležnem ambientu, pod mrkim pogledom romanske kapele občinstvo poseda in postopa po mehkih travah, skoraj kičasto raztresenih skalah ter po ostankih srednjeveškega obzidja. Četudi je bil koncert med vsemi festivalskimi dogodki edini plačljiv, se nad obiskanostjo verjetno ni za pritoževati in nabor obiskovalcev je kazal dobršno mero zaupanja, ki jo kaže kamniška populacija do organizatorjev, saj je svoj denar za (sicer ugodno) karto odštelo nemalo tistih, ki po dogodkih tovrstnih godb pač ne pohajajo in katere sta sodeč po aplavzu in hipnotizirani zamaknjenosti madžarski violinist in njegov sidekick na violi prejela.

Prvi del koncerta sta zastavila kot neprekinjeno improvizacijo, v kateri je Felix izrabil paleto svojih standardnih prijemov – melodičnih motivov, načinov grajenja in prehodov, pa tudi kvazi-nepričakovanih porajanj kontrasta. Obenem se je v tem delu bolj posvečal notranjim strukturam in si le poredko dovolil najbolj klišejske momente. Tako rekoč si je vzel čas, in četudi bolj za vzorec je dovolil na plano tudi tišji in manj obremenjeni plati svoje glasbe. A morda je takrat tudi bolj bodla v oči nekoliko antipatična plat izvajane glasbe, ki je po svoje spet analogija človeškim razmerjem. nn na violi je bil namreč skoraj brutalno potisnjen v ozadje, kot včasih že nekoliko neizvirna ritmična podlaga ter kot sogovornik, ki improvizira le v kolikor se podreja in ki v takšnih dvogovorih igra vlogo poligona za genialnost drugega. Bil je, po domače rečeno, pokavsan – po svoje bi bilo bolje, če bi violo igrala ženska in tako še bolje ponazorila preigravanje vijug, po katerih v svetovih moške samopercepcije potujeta njegov ego in penis.

Pa vendar v afektivnih vodah to ni bil relevanten element, in ko je koncert prepolovila strgana struna, je bilo tako občinstvo kot sam recenzent že povsem omehčano in v željnem pričakovanju po še. Ta še sta v drugem delu podala skozi posamezne skladbe, ki so bile večinoma konkretna reinterpretacija svojega studijskega obstoja, in katerim je Felix pogosto podal povsem novo vsebino in čisto drugačno dinamiko ter poudarke. Verjetno ni potrebno poudarjati, da so se cel čas koncerta ušesa kar sama od sebe napenjala v tiste smeri, od koder bi se morda slišala napoved česarkoli iz v začetku omenjene plošče, kar je po svoje kar nekoliko kvarno in uničujoče vplivalo na vse tiste momente, ko je kak komad odšel v drugo smer, kot je bila ta, katero so vnaprej pripravila pričakovanja in želja. In vendar je prišel trenutek, ko se je iz začetnega nabiranja zagona v znatno hitrejši varianti in s povsem drugim čustvenim nabojem najprej izdvojil en od šestih ljubih komadičev, nato pa je v prvem od dveh bisov z nekaj distance in simpatično humornim pristopom v mikrofon odkrehal še svoj (za moj lasten glasbeni mikrokozmos seveda) veliki hitič El cavillo. In s tem povratkom v tako glasbeno kot širše razumljeno adolescenco seveda porušil še zadnje okope čustvene stabilnosti avtorja teksta. Stvar je bila neke vrste seks z bivšim dekletom, dejanje resnega ugodja in neizbežne konsekvence emotivnih pretresov, pa vendar je kot orgazmična zaokrožitev celotnega koncerta prekašalo rutinsko realnost spolnosti v enkratnosti in brutalnosti prizemljitve nekega glasbenega mita, ki se je končno pripel na aroganten fris, v soparen sobotni večer in po malem dobil okus postanega piva v plastičnem kozarcu.

Za konec in neko ad acta katalogizacijo torej nekako takole – boljših koncertov je bilo že precej, tako pretresljivih pa resnično le zelo malo.

Tekst: Anže Zorman
Foto: Katja Žerko

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.