Deseta Sajeta

Ivan Volarič - Feo in njegov Žan Mišel Žar

Ivan Volarič – Feo in njegov Žan Mišel Žar

28.7. – 1.8.2009
Tolmin / Sotočje

Preživeti podaljšan vikend od četrtka pa do nedelje v objemu najčistejše reke daleč naokoli v družbi malce drugačne godbe kot se jo ponavadi srečuje po festivalih, ki so se v zadnjih letih zavlekli v takšni ali drugačni obliki skorajda v vsako slovensko vas, je v tej poletni vročini vsekakor dobrodošel šport. A ker moji malenkosti kot po pravilu uspe najti kako vrzel med mogočim in realnim, sem se vsled izgube identitete moral v petek odpraviti proti domu po nekaj malega soldov in pasoš, če bi že kakega moža postave okoli Tolmina v soboto pretirano zanimalo, čigav sem in kam me nosi pot.

Glede na to, da imamo opravka s festivalom, me je kot zelenca na Sajeti presenetilo to, da slednje pravzaprav ni nikogar pretirano zanimalo in če bi se človek dovolj zgodaj potuhnil za kako pivo v kafiču, bi lahko zastonj pregledal dogajanje, ki je bolj kot na resno festivalsko dogajanje spominjalo na druženje, nekaj malega evrov pa se zaračuna bolj zaradi umetniškega vtisa kot kakih resnih finančnih obetov. A kljub temu vas pozivam, da ostanete ozaveščeni državljani in da nekaj tisto nekaj malega evrov za karto vseeno odšteje, če ne že zaradi drugega, vsaj za trud organizatorjem.
Veseli četrtkov večer je odprl vedno zabavni in iskrivi Ivan Volarič – Feo z Žanom Mišelom Žarom, kjer je namesto elektronske muzike za tiste, ki so imeli pogum in dovolj prostora v želodcih, ustvarjal čevapčiče, za prilogo pa mimogrede stresel še par iskrivih in pikrih besed, da je šla hrana lažje proti želodcu. V malce drugačni luči se je po gurmanskem performansu predstavil Gasser-Falschlunger-Fiore trio. Četudi niste poznavalec glasbe navdahnjene z indijsko tradicijo, vam je lahko jasno, da je ime sestavljeno iz priimkov članov, in sicer čelistke Clementine Gasser, Clausa Falschlungerja na sitarju in Pepeta Fiora na tolkalih in tabli. Že spričo dejstva, da so v trio uvrstili čelo, sem upal, da ne bomo priča klasični indijski glasbi in moram reči, da sem bil prijetno presenečen. Če bi njihovo glasbo opredelili zgolj kot navdahnjeno z indijsko tradicijo v povezavi z jazz improvizacijo, bi ji po mojem mnenju naredili precej škode. Morda sem imel prisluhe, a za njihovo godbo bi lahko rekel, da ni zgolj mešanica indijskih tradicij, ampak precej širše zastavljena muzika, v kateri se z lahkoto prepletajo še rock, pop in klasika in prisegel bi, da se izza not smehljajo tudi kašni Deep Purpli, tako da je sitar spričo gajstnosti čelistke in rokohitrstva tolkalca ostal kar malce v ozadju. Vsekakor mešanica slogov in vplivov, ki ima svoj čar in si jo je potrebno zapomniti za v bodoče. Tam okoli polnoči sta oder zavzela Trevor Watts z alt in sopranskim saksofonom ter Peter Knight z violino. Tudi njuno godbo bi le stežka stlačili v mešanico improviziranega jazza in etno violine. Ravno tako kot predhodniki sta se v okviru svojega inštrumentarija sprehajala med različnimi žanri, od melodične, malce zasanjane muzike, pa do kakofonije dveh različnih ritmov, ki pa sta se eden mimo drugega odlično prepletala in skozi neujemanje pravzaprav tvorila neko novo celoto. Vsekakor zanimiva dvojica, ki vam zlahka podre stereotipne predstave o glasbi in prav težko je verjeti, s kakšno lahkoto postavljata zvoke inštrumentov na pravo mesto. Za zaključek četrtkovega večera sta izven programa poskrbela še Francesco Cusa in ena izmed udeleženk delavnice, ki jo je vodil Francesco, žal pa njenega imena nisem ujel, pomnilnik za obraze pa tudi ni ravno moja odlika, in dame z odličnim glasom se pač ne spominjam s kakega preteklega dogodka, ki sem mu bil priča. Sam zaključek je bil čisto v stilu celotnega večera, saj smo bili priča igri med bobni in glasom, čeprav bi sam dal prednosti glasu, saj se je mlada dama s svojimi glasovnimi sposobnostmi izkazala ne samo z odlično tehniko, ampak tudi precejšnjo sposobnost improvizacije. Vsekakor je bil četrtkov večer za vse, ki le bolj redko posegamo po nekonvencionalni glasbi večer odkrivanja in novih pogledov na to, kaj glasba sploh lahko je.

V petek sem sicer zamudil kar zanimiv program, v katerem so bili napovedani Cirkulacija 2 & Bogdana Herman, Radical Improvisation duo & Mymesis ter bojda več kot dobri 7 that Spells, a vrhunec, vsaj zame, so bili zvezde sobotnega večera, v Sloveniji vse bolj popularni garažni čudež in Beograda, Repetiorji. A ker čudeži vedno pridejo proti koncu, sta s sobotnim programom pričela Ivan in Edi Bon, beograjska Slovenca, kot sem lahko dojel glavnega špikerja, ki sta po odru razprostrla rogom podobne skulpture, skozi katere se je oglašala elektronska muzika, ki je meni kot ne ravno poznavalcu tovrstne godbe vlekla nekako na trance, za hrbtoma pa se je odvijala animacija, ki pa je bila na žalost prekratka, da bi se lahko resno zagledal vanjo in me je ponavljajoči filmček pričel kmalu dolgočasiti. Sam bi dejal, da je njun performans Soundsculptures izzvenel malce izven konteksta celotne Sajete in da ni bil ravno prepričljiv, tako da bi morda kje drugje izzvenela čisto drugače in bistveno bolje, vseeno pa si za trud, ki sta ga pokazala na odru, zaslužita pohvalo. Vsekakor je bil bolj zanimiv zaključni koncert delavnice Naked Musicians pod vodstvom že prej omenjenega Francesca Cuse, ki je bil za poslušalce vajene bolj konvencionalne muzike bodisi izguba časa bodisi odkritje. Sam sem se prištel v zadnjo skupino in moram reči, da sem bil prijetno presenečen nad pojmovanjem muzike pod Francescovo taktirko. V bistvu nismo bili priča koncertu, bolj performansu, ki ga je vodil Francesco, in s pomočjo že na pogled pisane zasedbe inštrumentalistov in vokalistov gradil nekakšno zvočno podobo, kjer so se udeleženci med sabo izmenjevali, ponavljali fraze ali pa nadaljevali tam, kjer je ostal predhodnik, ne glede na to, ali je delo kitarista nadaljeval vokalist ali pa je Francesco določil morda kako drugo kombinacijo. En tok glasbe podan na različne načine z različnimi sredstvi. ŠKM banda mi je pustila malce mešane občutke, morda tudi zaradi tega, ker mi ni uspelo preposlušati celotnega njihovega nastopa. Imel sem občutek, kot da jim nekako ni steklo in da je mešanica rocka, jazza, funka s kančkom psihedelije malce preveč ponavljajoča in da jim ni uspelo v glasbo ravno najbolje preliti energije, ki jo premorejo. A kot sem že omenil, vsekakor bi bilo vredno bend preposlušati še na kakšnem njihovem koncertu, morda bodo vtisi takrat drugačni in bolj celoviti. Za zvezde večera, ki so prišli kmalu za ŠKMjevci, bi lahko rekel, da so moja stara ljubezen. Morda se sliši malce prenapeto, a na predlanskem Art & Music festivalu v Puli so se vtisnili v spomin tako meni kot tud vsem zbranim, saj so si z nastopom prislužili snemanje albuma in luč sveta je ugledal prvenec Sve što vidim je prvi put. Čeprav v dveh letih niso bistveno razširili repertoarja in jim minutaže kar malce zmanjkuje, so v vmesnem času pridobili veliko na ostrini in če so med v Puli spominjali na nekakšne nadaljevalce tradicije zvoka EKV, so v Tolminu zveneli kot Partibrejkersi na spidu. Surov, oster, urbani rock potegnjen naravnost iz garaže, zadane ušesa s tolikšno močjo, da mu je pravzaprav težko ubežati in še spreden se zaveš, da so njihovi komadi kratki in da jih nimajo ravno veliko, vlak zdrvi že mimo.

Tekst in foto: Uroš Škrjanc

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.