Rototom Sunsplash 2009 – Reggae počitnice ali podrtje stereotipov

glavni oder

glavni oder

Italija / Osoppo
2. – 11.7.2009

Poletni večer na prijateljevem vrtu nanese pogovor na Sunsplash. Stari mački festivala se vračajo na kraj zločina in tako malo za hec rečem, da se jim bom tokrat pridružil. Še zdaj ne vem, zakaj sem se tako odločil. Sam namreč nisem ravno pristaš reggae glasbe, po pravici povedano, dalje od Bob Marleya nisem nikoli prišel. Nekje zadaj v glavi pa so mi vedno odjenjali tudi določeni stereotipi o tovrstnih festivalih. Plan odhoda ob tretji uri popoldne se hitro sesuje, kajti po prepričanju ženskega dela ekipe, se nismo “dobro” razumeli o času odhoda. Ossopo pri Udinah je blizu, malce zmoti le zopet zaprta meja v Ratečah, ob čemer se človek vpraša, ali smo res v Evropi ali nas Evropa malo nateguje s tem … Ta politika mi je čisto nepoznana, zato pa mi je zelo všeč politika organizatorjev festivala, ki zagotovijo vsem okoliškim prebivalcem brezplačen vstop. Tako poleg nas v vrsti za karte stojijo stare ženičke in veselo čebljajo. V istem trenutku tudi poslušamo izzvenele akorde zadnjega komada The Skatalites, katerih koncert sem si res želel videti, vendar smo bili žal “dve uri prepozni”.

Na festivalskem prizorišču me najprej prevzame organizacija, ki je super in hitra. Poiščemo si prostor za kampiranje, ki bi obljubljal vsaj malo jutranje sence. Kljub temu, da smo prišli na prvi dan festivala, celotno prizorisce že izgleda kot malce večji kamp na Hrvaškem ob vrhuncu sezone. Edina razlika je načeloma ta, da v ozadju odmeva reggae glasba. Super, si rečem, če bi bilo takole na morju, bi večkrat šel. Po delovni akciji gradnje počitniških domov med večerjo poslušamo zvoke iz glavnega odra, kjer se nadaljujejo koncerti, nato pa se še sami odpravimo “ven”. Na odru igra italijanski pevec Alborosie, mi pa malce spoznavamo festival. Kratek sprehod med štanti, ki ponujajo raznoliko ponudbo od oblek do pohištva, seveda v zaščitnih rasta barvah, se zaključi za slovenskim šankom na zasluženem pivu … Tukaj pade eden izmed mojih stereotipov – da se na reggae veselicah samo poha. Opazi se, da so nekateri ljudje prijetno pijani, in ravno to je mogoče tista super stvar pri takšnih festivalih – da ni “tečno” pijanih osebkov. Pogledamo si še koncert angleških legend Steel pulse in zaključimo uvodni dan.

Ko se zjutraj zbudimo, ugotovimo, da je jutranji program festivala rezerviran za tišino. Zelo fajn bend, toplo priporočljiv za jutranje afterje. Sonce veselo sveti in dodobra ogreje prizorišče, zato kar kmalu pade složna odločitev, da je treba do najbližje plaže. Okoli mesta festivala je kar nekaj manjših jezer in reka, ki malce spominja na našo Sočo. Tu se čez dan roštilja, kopa, bere, riše, spi … Prelepa gorska pokrajina pomirjujoče deluje na malce neprespano stanje duha in telesa. Proti večeru vrnitev na festival, saj se koncerti pričnejo že ob 18.30. Prijetno večerno rajanje, med katerim vandramo po koncertih, ki jih je po različnih odrih malo morje, se srečujemo in zopet razhajamo, spoznavamo neznane in manj neznane sofestivalčane … Čeprav si kakšen trenutek želim, da bi se za eno samo uro teleportiral nekam drugam le za to, da bi si zavrtel nekaj komadov od NOFX, pa me v drugih momentih totalno prijetno preseneti naključna glasba na kakšnem od florov in zavem se, iz kakšnega bazena različnih stilov znotraj reggaeja lovijo glasbeniki svoj izraz in kako različnih vzdušij lahko pričarajo. Če se me žur v dancehall areni, kamor vsake toliko zaidemo v poznih nočnih in zgodnjih jutranjih urah, bore malo dotakne, pa me v nedeljo očara celotna predstava Horaca Andyja na glavnem odru. Ko se zavem, da sem na vrhunskem koncertu pod milim nebom, kjer tisoče ljudi okrog mene diha z neko drugo zavestjo, morda zato, ker smo v sapi severnoitalijanske doline vsi začutili piš, ki ga je veter prinesel iz daljne Jamajke. Pa čeprav le v domišljiji.

Podaljšan vikend hitro mine, morda celo prehitro, in odpraviti se moramo nazaj v manj radostno Ljubljano. Reggae ritmi in sproščeno festivalsko vzdušje v družbi prijateljev so v meni pustili nadvse prijeten občutek in nekje tiho v sebi sklenem, da se bom redno vračal na Rototom. Reggae počitnice pa po tej izkušnji toplo priporočam vsem, ne glede na glasbeni okus, ki vas spremlja v vsakdanjem življenju ali vam morda celo kroji življenski slog. Mogoče pa se nekoč celo srečamo.

Tekst: Zelena Glista
Foto: Tjaša Janovljak

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.