Možgani na slamici

We Can't Sleep At Night

We Can’t Sleep At Night

Beltinci / Ambasada ŠKM
30.7. 2009
Vstopnina: 4€

Poletni mentalni domet povprečneža kot sva jaz in ti le redko sega preko piva (ali špricarja) in čevapčičev, podobno pa funkcionira tudi glasbena mašina od hard-core undergrounda tipa Pri Fojtlu do največjih koncertnih prizorišč: klubovje zapre svoja vrata, večina dogajanja pa se skoncentrira na festivale, kjer gre bolj kot za muziko za druženje in žur. In to je dobro! Čeprav povsod ni tako! Moji dragi Prekmurci ga veselo harajo še naprej, kot da je poletna sopara redkejša, sončni žarki pa se, bolj pesečnih kot ilovnatih, ravnic dotikajo pod nekimi sumljivimi koti. Brž ko je mursko-soboški MIKK čez poletje zaprl svoje (koncertne) duri, lokalna založba GBTM pa odpela svoj letni festival, se je dogajanje premaknilo v beltinško Ambasado. Niti slučajno konkurenčno prej omenjenemu klubu, pač pa komplementarno in s podoprniki iz vseh vetrov!

Ni resnično važno, ali je bil koncert Repetitor koriščenje gužve oziroma bolj naključje kot pa planiran dogodek, važno je, da je trenutno eden izmed najbolj kaloričnih bendov Balkana odigral koncert. Čisto osebno – to mi je bilo še toliko bolj všeč, saj sem jih prvič – podobno kot Radio Moscow kako leto nazaj – zaradi logističnih razlogov zamudil in mi ni ostalo drugega, kot da v kakem kotu jedko zaklejem ter gledam vodo časa, kako teče. Nadalje je res, da so greha vredni tudi We Can’t Sleep At Night, tokrat ne prvič predskupina Repetitor. Trio iz Trbovelj je tudi tukaj dokazal, da hvalisanja po takšnih in drugačnih revirjih niso iz trte zvita, čeprav bi vse skupaj izpadlo veliko bolje, če bi se publika le pomaknila kake tri korake bolj proti odru. Njihov glasbeni izraz je pošten in na prvo žogo, takšen je tudi nastop. Brez artističnega preseravanja nagovarjajo poslušalca direktno, jasno in glasno, z zvočniki na ful. Še enkrat, res škoda, da se publika ni bolj vživela, izpadlo bi veliko bolje.

Zato pa so Repetitor uspeli prepričati niti ne tako maloštevilno občinstvo k aktivnosti. Skladbe Opet jak, Slamčica ali Pukotine iz albuma Sve što vidim je prvi put so servirane srčno in s težko nogo na gasu. Boris na kitari se veselo sprehodi tudi dol z odra, med prerivajočimi mladiči je moral kar spretno vijugati. Praktično cel album in še kakšna nova skladba so minili bliskovito. Res je kar govorijo – Repetitor so glasbeni šus, omenjeni frontman pa ga ob podpori odlične basistke in bobnarke – ki dokazujeta, da velikost ne šteje – na pol spontano na pol naštudirano prenese do ušes pod odrom. Energija, ki se pri tem sprošča, daje pod vprašaj zakon o entropiji.
Kapo dol!

Tekst in foto: Matjaž Jaušovec

Fotogalerija:

Povezani članki: