Ljubljanski jazz tretjič: Pleh in korenine

Viva La Black

Viva La Black

Ljubljana / Križanke
1.7.2009

V Križanke preseljeni ljubljanski jazz festival je v tretji večer stopil prostoru primerno; z živahno orkestracijo, s skoraj pop estetiko in za konec še z nekaj retro norije. Po bolj svobodnjaških koncertih ponedeljka in torka je bil res že počasi čas, da se festival nagne tudi na drugo, bolj konvencionalno stran muzike. Jazz je nenazadnje raznobarvna zadeva, in ob boku avantgardi stoji nič manj raznovrsten ter kakovosten blok bolj dostopnih muzik, pa tudi takih, ki brez predsodkov svojo glasbeno pot izvajajo v retro glasbenih oblikah. Bolj prizemljen smoter, ki je prav tako vodil izbiro muzikantov je verjetno cilj napolniti in navdušiti Križanke, seveda ob predpostavki ohranjanja dostojanstva in kakovosti.

Vse troje, napolniti/navdušiti Križanke, razpreti jazzovsko pahljačo in še ohraniti dostojanstvo se je realiziralo včeraj. Začenši z Viva La Black feat. Keith & Julie Tippett, Louis Moholo and MinAfric Orchestra, ki so pred še ne napolnjenem avditoriju ponudili presenetljivo orkestersko muziko, ki je spretno krmarila med Scilo in Karibdo tradicije in inovatorstva. Že sama zasedba je klasično orkestersko formo dodobra nadgradila, poleg pleh zasedbe in klavirja ter kontrabasa so bile tu še štiri eterične pevke ter elektronski synth, s katerimi so kompozicije vseskozi držale zelo samosvojo obarvanost. Včasih so se spustil v mcferrinovske vokalne polifonije, spet drugič v bombastične koračnice in od tod v aylerjevsko ekstatično skupinsko bezljanje, ki pa ni bilo nikoli slepo marveč se je v ključnih momentih spet združilo v koherentnejše crescende. Skupaj z energičnimi solisti je končna slika odsevala tisto festivalsko radost zavedanja, da gre za le del kontinuiranih muzikalnih vrhuncev.

Pred že precej številčnejšo publiko je nastopila izraelska zasedba pod vodstvom kontrabasista Avishai Cohena. Ta snuje glasbo, ki pravzaprav težko zgreši. Čarobna in fascinantna moč v zahodne forme vpetega orientalskega melosa verjetno leži v neke vrste orientalizmu, semitska kultura v zahodni imaginaciji še vedno funkcionira kot neke vrste misteriozni, senzibilni in romantizirani Drugi; v njej se razpoznavajo sublimirane želje instrumentaliziranih življenj; tako nekdaj kot danes je vzhodna glasba brezizhodno vpeta v mitske konstrukte nekdanjih imperialnih gospodarjev. A pustimo zdaj to, ob tej difoltni recepciji njihove glasbe ni k navdušenju nič manj prispevala zasedba virtuoznih muzikantov ter skoraj preveč enoznačno lepih kompozicij, ki se niso branile pop všečnosti s tako iskrenostjo, da se publika (vključno z mano) preprosto ni mogla upreti zapeljevanju porajajoče se godbe.

Tretji del večera je pripadal Big Bandu RTV Slovenija s saksofonistom Paquitom D’Rivero na čelu. Preigravanje del takozvanega kralja swinga, Benny Goodmana je bilo pred že ogreto publiko hvaležna naloga. Igranje na noto nostalgije je včasih več ko primerno in dobrodošlo in ob vodilni vlogi tako karizmatičnega lika, kot je D’Rivera, si človek skoraj zaželi pogostejšega obujanja biserov iz zakladnice sedaj že precej naphane bisage jazzovske zgodovine. Sodobna kontekstualizacija swinga, ki namesto na plesnem podiju učinkuje v bolj pasivni nostalgični recepciji, se morda zdi malce impotentna napram potencialom, ki so vsebovani v bistvenih premisah te muzike, a kaj, ko se človeku nasmehne že samo ob spominu na včerajšnjo nepretenciozno in tak kristalno zvenečo plehnato zaokrožitev večera.
Skratka, eno samo veselje, ki je brez nevrotičnih in atonalnih podtonov sešilo sredin večer.

Tekst: Anže Zorman
Foto: Matjaž Škrinjar

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.