Iz mehkobnega petka v srepečo svetlobo matinejske sobote; (skoraj) sklepna dejanja festivala

European Movement Jazz Orchestra & Izidor Letinger

European Movement Jazz Orchestra & Izidor Letinger

Ljubljana / Križanke / Klub CD
3. in 4.7.2009

Nekoliko sem bil v zadregi, kaj pravzaprav zapisati o včerajšnjem dogajanju v Križankah. Po uvodnih European Movement Jazz Orchestra (EMJO) sta bili sledeči zasedbi fenomenalni, a žal na nek povsem benigno prijeten način, ki se človeku kaj kmalu po zadnjem aplavzu zazdi nekam votel. Šele današnji duo Kaučič-Parker je ponudil iztočnico, ki morda ni poštena do vrhunskega petkovega muziciranja, a se po celem tednu glasbene recepcije opravičuje že v določeni meri zasičenosti. Res je, da je Križanke pač potrebno napolniti. Prav tako je res, da tega ne bo storila improvizirana godba. A ko se človek takole postavi v vmesni prostor, od koder opazuje tako včerajšnje dogajanje v Križankah kot današnjo matinejno muziciranje v Klubu CD, se vendar ne more upreti obžalovanju imperativa komercialne uspešnosti, po katerem mora tako velik festival, kot je jubilejni ljubljanski jazz, kakopak delovati. V tem je nekaj glasbenega elitizma, pa tudi subjektivne obarvanosti oz. znotrajžanrskih preferenc, a polne tribune in navdušena množica napram današnji bolj marginalni koncertni zastavitvi kažejo na že dolgo časa znano dejstvo, da bazira množica v najnižjem možnem denominatorju.

Petkov večer so potemtakem že zavoljo bolj praznega četrtka, pa tudi pozicije proti koncu (domnevno) kulminirajoče ponudbe festivala (ki se resnično zvezdniško zaokroži danes) nosila velika imena iz sfer, v katerih se jazz oplaja z lokalnimi muzičkimi formami. S tem mislim na v tangu, šansonu in še čem usidran Richard Galliano Quartet ter iz latinoameriške glasbene tradicije črpajoč Hamilton de Holanda Quintet, ki sta polne Križanke dobesedno spravila pokonci. Začela je sicer mlada zasedba EMJO, pred nekaj leti iz birokratskega nederja evropske integracije porojen mednaroden orkester pod dirigentsko taktirko našega Izidorja Leitingerja. Igrajo svežo in sodobno muziko, v kateri se preliva paleta jazzovskih podžanrov in skozi katero se večinoma gladko spajajo solistične intervencije posameznih glasbenikov z zaledjem ostalih članov. Kompleksna orkestracija mladih muzikantov je v sledečem nastopu prostor odstopila manj demokratičnemu kvintetu Hamiltona de Holande. Tega soigralci igrajo pretežno minorno vlogo ozadja njegovemu veščemu obvladovanju bandolima, brazilske različice mandoline, in ga torej le poredko resnično uspešno nadgradijo. A verjetno ima že sama kuriznost nekoliko eksotičnega strunskega zvoka kaj opraviti z njegovim uspehom, četudi pa vrtoglave rokokojske pasaže Hamiltona smelo in več ko všečno odnesejo poslušalca v tirnice izvajane muzike. Po malem evforično vzdušje je terjala ustrezno nadaljevanje in kvartet harmonikaša Richarda Galliana je to več ko dostojno tudi nadgradil. Vsi štirje glasbeniki so si bolj enakovredno podajali vajeti in po uvodni meglenosti glasbe se je uho privadilo izrazitemu sentišu in se spektakularno zasanjalo prav do konca večera.

Načeloma torej krasen večer. A kot že rečeno, tudi kar preveč neškodljiv ter hermetičen, in potrebna je bila današnja doza impro-debatiranja, kot sta ga danes okoli poldneva pokazala Evan Parker ter Zlatko Kaučič. Če je slednji upravičeno najvidnejši slovenski jazzer in tudi v širšem kontekstu en markantnejših bobnarjev impro scene, je ime Evana Parkerja zaznamovalo kar nekaj desetletij zgodovine evropskega jazzerskega svobodnjaštva. Po tem, ko je pred mesecem in pol skoraj raztrgal oder cerkniškega jazz festivala, je v duetu z Zlatkom predstavil svojo intimnejšo in nemara dostopnejšo plat. Uvodne tihe in subtilne melodične nastavke je nadaljeval v ekstatično drobljenje in frfotanje saksofona ter se nato podal še v abstraktnejše in bolj diskontinuirane glasbene vode, kjer sta tudi zaključila nastop. Danes morda manj izrazitemu Kaučiču, ki je vodilno vlogo prepustil Parkerju in s svojim nenavadnim in igrivim instrumentarijem predvsem gostil zvočno sliko, se je nekje na začetku koncerta pridružila še slabo leto stara štručka, ki je z občasnimi intervencijami joka posegla v dialog in terjala odgovornost obeh glasbenikov do s soncem obsijanega dne, v katerem še ni prostora za destruktivno fragmentacijo posameznikovega duha, ki navadno pride v paketu s tako impozantnimi in prodornimi glasbeniki, kot je bil muzicirajoči duo. Ta je vsaj po mojem mnenju ponudil enega vrhuncev dosedanjih dni, ki so se nekateri že malo preveč utapljali utesnjenosti omenjenega imperativa všečnosti in zaprtosti, in če se je tem le po robovih posrečilo doseči tudi sublimnejše sfere, se je na te danes kar direktno apeliralo že pred kosilom.

Tekst: Anže Zorman
Foto: Matjaž Škrinjar

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.