Dame in gospodje, B. B. King

Susan Tedeschi

Susan Tedeschi

Madžarska / Budimpešta / Papp László Budapest Sportaréna
16. 7. 2009

O B. B. Kingu težko pišem nepristransko in brez odobravanja; konec koncev je bil ta dogodek v vrhu mojih koncertnih prioritet letošnjega leta. Prvič zato, ker je B. B. King res kralj bluesa, človek, ki je k razvoju popularne glasbe prispeval veliko. In drugič zato, ker je letošnja turneja – res upamo, da ne – zelo verjetno njegova zadnja v Evropi; B. B. je imel svoj „zadnji“ nastop v Evropi sicer že par let nazaj. Skratka, konkretni argumenti v prid obiska.

Publiko je pred Kingom ogrevala Susan Tadeschi – katere edina slabost je, kot je pripomnil kasneje B. B., da je poročena. Ameriška kitariska je bila dobra izbira, njen suveren in močan glas pa v skladbah kot so It Hurts So Bad zveni prepričljivo. Kljub nehvaležni vlogi so poslušalci njen nastop dobro sprejeli, vendar je bilo jasno, da je večina v dvorani vseeno zaradi Kinga; zato tudi nepopolnjena dvorana in moteči sprehodi tekom njenega nastopa. Teh je bilo ob Kingu sicer manj, tudi dvorana je bila bolj polna, čeprav ne do zadnjega sedeža. B. B. je na oder res prišel kot kralj: tekom solo vložkov spremljevalne zasedbe ga sploh ni bilo, svoj stol pa je zasedel šele po napovedi saksofonista. B. B. King je, kar se nastopa tiče, definitivno konservativec – tako v strukturi, postavitvi muzikantov, kostumografiji itd. Stara šola. 83-letnik se tudi veliko šali (feministke bi verjetno malce zastrigle z ušesi…), čeprav – sumim – zaradi komunikacijskega šuma (angleščina) njegovi dovtipi mnogokrat niso naleteli na pravi odziv. Sploh se mi je zdela publika, upoštevši okoliščine, precej mlačna; slavnemu glasbeniku kljub konstantnemu pozivanju ni uspelo prepričati ljudi, da bi s ploskanjem v celoti spremljali vsaj eno skladbo. Vidno utrujenega Kinga to sicer ni zmedlo, suvereno je sledil začrtanemu scenariju. Ta je dodelan profesionalno. Natančno odmerjena ura in pol nastopa se je začela z Let The Good Times Roll, vmes je navrgel kakšen klasičen hit (The Thrill Is Gone ali pa Guess Who), iz zadnjega albuma smo imeli čast slišati le naslovno skladbo See That My Grave Is Kept Clean, nekoliko pa je presenetil z You Are My Sunshine (za ženske) ter Armstrongovo klasiko When the Saints Go Marching In. Bisa ni bilo, King pa je tako kot prišel tudi odšel. Najprej on, potem pa še spremljevalna zasedba; le-to je B. B. med nastopom predstavil tolikokrat, da je bilo kar malce nevšečno.

Priletni kralj bluesa si ta naziv nesporno zasluži (kralj bluesa namreč, da ne bo pomote), že njegova pojava in energija sta zagotovilo za dobro koncertno izkušnjo – čeprav, roko na srce, levji delež nosi spremljevalna zasedba. King tu in tam navrže le kak solo, v glavnem pa ima vlogo vokalista in povezovalca. Lucille se tako ne namuči preveč. Kljub temu vsekakor koncert, ki bo ostal v spominu. B. B. King je pač samo eden in edini.

Tekst: Matjaž Jaušovec
Foto: Uroš Škrjanc

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.