Bon Iver – For Emma, Forever Ago

2008, 4AD / Dallas

Ironija usode je ta, da slab producent lahko zajebe še tako dobro skupino, medtem ko še ne vem kako dober producent iz slabih glasbenikov ne more narediti čudeža. Zakaj to pišem? Ker je omenjena plošča ena izmed najbolje produciranih izdelkov, kar sem jih kdajkoli slišal. Produkcija by the book. Bralec naj bo pozoren – ne trdim, da gre za najboljšo ploščo vseh časov, sploh ne. Gre za maksimalno izkoriščen zvočni domet zasedbe Bon Iver oziroma Justina Vernona & kompanije. Čisti zvok, prava glasnost, pravo razmerje med visokimi in nizkimi toni, med inštrumenti – skoraj čista perfekcija. Bon Iver zveni tako resnično kot le malokdo. V bistvu zveni točno tako kot Bon Iver. Nič bolje in nič slabše.

Poštenost gre pripisati načinu nastajanja te plošče. Justin Vernon se je po kolapsu ljubezenskega razmerja (Emma), razpadu skupine ter pojavu bolezni za lep čas zaprl v hermetično komoro v obliki prikolice in se posvetil sebi. Rezultat je na trenutke nadrealistčina in impresionistična lirika – ki pa ji kljub vsemu ne moremo odreči čisto realnih navdihov: ko Skinny Love zaključi s „someday my pain“ mu še kako verjamete. Aranžmaji za besedila so všečni in poslušljivi: nežni in intimni pritegnejo, vokalna interpretacija se prilega akustičnim in atmosferskim zvokom. Kot sem izpostavil že na začetku – skoraj popolna uravnoteženost. Tudi zato bi med devetimi skladbami težko izpostavil katero, saj praktično nobena ne izstopa; gre za zelo konsistenten album.

Bon Iver res ne dosega neskončnega dometa Toma Waitsa (roko na srce, primerjava niti slučajno ni na mestu, se pa zato dobro bere), niti ne globin introventiranega Willa Oldhama. Vendar pa pove to, kar ima za povedati tako dobro, da ga v njegovi povprečnosti ne gre spregledati. Odlično!

Matjaž Jaušovec

Povezani članki: