Balaton Sound: Štiri dni norije elektrije

glavni oder

glavni oder

Zamárdi, Madžarska
09 – 12.07.2009
4-dnevna karta: 100 / 150 €
 

Letošnji, zdaj že tretji, Balaton sound festival je tudi tokrat gostil svetovno znana imena. Štiri dnevne karte so bile razprodane še prej kot lani. Na prizorišče dogajanja, ki ostaja isto (letovišče v neposredni bližini jezera, Zamárdi), smo ob lanskih izkušnjah z gnečo prispeli že pred enajsto dopoldne ter takoj ugotovili, da bi bilo bolje, da bi prispeli kar cel dan pred uradnim pričetkom dogajanja (šotori so že zasedali udobne senčne položaje; morda že več dni, to bomo ugotovili prihodnje leto).
Koncerti se odvijajo na štirih večjih prizoriščih in še enkrat toliko manjših, tako da je fizično nemogoče hkrati videti vse želene bende. Pri ozvočenju niso varčevali nikjer, nikakor pa pri nizkih tonih: »beat« se je slišal in čutil tudi do zadnjih vrst šotorov, in to cel dan in vso noč. Že prvi dan so med številnimi artisti nastopili francoski Nouvelle Vague (njihove svojevrstne v »bossa nova stil« preoblečene priredbe starih bendov tipa Joy Division in The Clash so v stilu francoskega filmskega Novega vala koketirale z občinstvom). Za njimi so nastopili veliki Underworld, ki niso zavlačevali s kakšnim ogrevalnim introm – Born Slippy (1996), njihov najstarejši in najbolj znan komad takoj preseka dan v noč; čas, ko na festivalu ostane prostor le za elektronsko glasbo. Kmalu svoje stroge elektronske namene potrdijo še s hiti Jumbo, King of snake, Cowgirl .., končajo pa nekje globoko sredi galaksije s transovskim Moaner ! Noč smo nadaljevali z Mad Professor-jem, ki je kraljeval doma, t.j. za mešalko, in nudil prvovrstni dub pomešan z reggae-om in drumm&bass-om. Vzporedno je na drugem odru do konca napolnil prizorišče Carl Cox. Glasba na festivalu je sicer morda prav namerno bila ločena na manj strogo elektronske zvoke čez dan. Taki so bili recimo petkovi Ozomatli, ki so ponudili fuzijo latinske salse, jazz-a, reggae-ja, hip hop-a in funk-a, in so koncert končali v polni bojni opremi bobnov in trobent  kar med publiko; ter sobotni Eskorzo, bend iz Andaluzije, katerim močno sonce ni preprečilo dvournega nepretrganega bučnega igranja in skakanja, če so le po Špansko zraven pili pivo in kadili jointe. V petek, drugi dan, so ponoči na glavnem odru nastopili legendarni Kraftwerk, ki so poleg svojevrstne elektronike ponudili izredno posrečeno animacijo. Za njimi je na drugem odru presenetil Rainer Truby ter nato še bolj prepričljivo Philipp Straub, ki je vrtel odlično mešanico house-a in trip hop-a, ki bi lahko bil krasen uvod v vodilnega v technu, prijatelja tako Underworld-ov kot Kraftwerk-ov, Sven Väth-a. Le-tega prenekateri označujejo za enega od ustanoviteljev trance muzike v poznih 80-ih, ki je kot pravi odvisnik v 90-ih pristal na hard-technu, a nam je tokrat ponudil zgolj počasni in nič kaj evforični minimal. V soboto ponoči so nastopili angleški Orbital, katerih koncert je sicer zelo navdušil, a nikakor ne bi zmogel organizatorjevega srce-parajočega opravičila manjkajočih sprva obljubljenih Groove Armada ter Thievery Corporation.  To noč oziroma bolje rečeno jutro moram po besedah prijateljev nujno omeniti še dj Coyote, ki jih ni pustil spati do nekje osme zjutraj. Zadnji dan festivala, v nedeljo, je ob sončnem zahodu nastopil norveški Royksopp, ki je nudil od počasnega zasanjanega elektra do hitrejših kombinacij z ženskim vokalom. Škoda le, da so igrali komajda dobro uro, skoraj toliko, kot smo po njih čakali na legendo Moby-ja; ta ni prvič gostil temnopolte vokalistke močnega glasu, Kelis Rogers-Jones, ki ponovno ni znala drugače peti kot vrhunsko. Med zvočno odlično zrežiranimi komadi, a zanj nenavadno pustim animacijskim in svetlobnim delom (Moby navadno rad uprizarja svetlobe spektakle) ni manjkalo izjav tipa pro-Obama in anti-Bush.
Suma sumarum, festival je bil več kot vreden svojih sto evrov, morda je ob nočnih elektronskih beatih manjkalo malce jazzovskih začimb tipa Nicola Conte in Jimija Tenorja, kar smo lahko okusili lani; pa vendarle so Madžari še enkrat dokazali, da znajo privabiti velike glasbene zvezde in jih združiti v kvaliteten dogodek. Nekoč so bodo morda celo vprašali, če madžarščina ni ravno svetovni jezik, ki bi ga razumel vsak tujec, ki bi si zaželel nekaj tako norega, kot je napovednik in opis nastopajočih v angleščini; ali pa da vsak ne jé ravno golaža ali pa margerite z ocvirki, ko bi si želel še kaj drugega kot meso.
Tekst: Jaka Sotlar
Foto: Tjaša Janovljak
 

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.