4. večer jazza mirno prebavljen (in izločen)

Attila Dora & Rafal Mazur

Attila Dora & Rafal Mazur

Ljubljana / Križanke
2.7.2009

V sledeči tezi se verjetno skriva nekaj fundamentalizma, a če malo počez parafraziram, vsakič ko v jazzovskem kontekstu vidim ta ali on medij za produkcijo elektronske glasbe, se primem za glavo. Ob vsem spoštovanju do možnega spektra znanj posameznega muzikanta se vendar ne morem ogniti občutku, da takšna razpršitev pozornosti ne more pomeniti nič drugega kot površnost. Morda se posamezen muzikant ali zasedba res zavejo ekspresivnih razsežnosti ter celo prednosti elektronske produkcije zvoka, a praviloma jih obenem tudi brezsramno reducirajo. Navadno se elektroniko rabi tako-za-zraven, kar se skoraj zdi kot gesta nekega jazzovskega snobizma in ozkosti, saj na ta način vulgarizirajo in podcenjujejo neko glasbeno orodje, ki v tem trenutke razpira neprimerno večje zvočne potenciale (vsaj teoretično, praksa žal malo zaostaja) od standardnega instrumentarija zadnjih stoletij. Navadno se elektronika v jazzu rabi kot neka precej banalna ritmika, morda kot zgoščevalna dronažna platforma ali kot kontrastirajoči hlad digitalnega napram organski zvočnosti ostalih inštrumentov. Obstajajo sicer izjeme, na pamet padejo recimo skandinavski Supersilent (iz teh koncev je tudi muzikant, ki ga načenjamo s tem uvodom), ki pa za potrebe elektronskega elementa koristijo glasbenika (ta ustvarja pod imenom Deathprod), ki svoje področje dejansko obvladuje in mu produkcija elektronike pač ni neka ne-ravno-žlahtna obrt.

Norveški pianist Bugge Wesseltoft se je opisanim pregreham udinjal kot zaključni nastopajoči v četrtkovem večeru tekočega jazz festivala. Sama ideja se morda zdi kot dobra; Bugge igra klavir, tega v realtime-u nasnemava in ga zazankanega nato pušča kot podlago, ga morda bežno modificira ali pa mu doda še v živo posnete perkusivne elemente in s tem sam samcat napeče neko repetitivno ritmiko, prek katere nato spet igra klavir. One-man band torej; super? Pa niti ne, one-man band sistem je izvrsten za terasno igranje, a kot sam sebi namen je le brezvezen. Elektronska zvočnost, kot jo producira Bugge, je pač naivna in dolgočasna, pa tudi precej brezskrbno nepovezana in slabo artikulirana. Brezsramno odevanje vsega v reverb in kar najbolj preprosto rabljeni filtri in delayi se celo neizvežbanemu ušesu zdijo skorajda smešni, četudi je nanje publika meščanskih gospe morda narahlo zagroovala in se čudila dozadevni sodobnosti. Poleg tega se je analogna raba računalnika na način, kot je to počel Bugge, zdela rahlo nepotrebna – alterniranje med klavirjem (katerega obvladovanja mu pač ne odrekam) in računalnikom je dajalo vtis, da nekdo dejansko manjka in da se mora potem ubogi revež baviti s preveč rečmi naenkrat. Res je sicer, da bi kompleksnejša vnaprejšnja priprava odvzela vtis spontanosti in da je prezentacijo elektronske glasbe pravzaprav podredil jazzovskemu občinstvu in njegovim pričakovanjem real-time muzike. A čemu preprosto za elektronski element ne bi skrbel kdo drug, in s tem tega naredil subtilnejšega, bolj adekvatno rabljenega in nenazadnje v sami teksturi zvočnosti tudi bolj prefinjenega? No, na to pač nimam odgovora in ker sem se že toliko posvetil tehnologiji ustvarjanja, bom malo manj obširno omenil še celosten glasbeni vtis. Ta je bil, prizanesljivo rečeno, vse prevečkrat precej corny. Včasih je po malem spominjal na ECMjevsko eteričnost, in se z njo roko na srce človeka večkrat tudi dotaknil, spet drugič je človeka spomnil na nujazz flow in nekaj je bilo tudi pristnega jazza. Ravno tu se je še najbolje izkazal, prilagojen standardom niti ni mogel pasti v kič in interpretacija enega velikanov jazza mu je morda najbolje uspela; v njej je še sorazmerno dobro upravičil prisotnost masivnemu črnemu kalvirju tako kontrastno tankega, bledo svetlečega maca.

Prvo zasedbo, ki je otvorila večer, bi le stežka recenziral, saj je po štirih dneh jazza vse težje neselektivno nuditi svoje uho raznovrstnim ponujenim godbam, in po pivu na dvorišču Križank je vsaj zame začela večer mednarodna in generacijsko pestra zasedba Statements. Gre za res barvit sestav, na čelu z Legendo (v pisanju o jazzu je to neskončno znucan pojem, in v njegovem primeru je kapitalna začetna črka pač potrebna) Reggiem Workmanom, kontrabasistom zavidljive zgodovine, ki je v šestdesetih igral v tako rekoč ključnih zasedbah tistega časa in od takrat naprej poleg dejavne glasbene igral tudi močno edukativno vlogo. Pod njegovim okriljem sta v zasedbi še dva mlada slovenska glasbenika – saksofonist Lenart Krečič ter Igor Bezget na kitari in oudu. Zraven je še prav tako mlada pianistka Yayoi Ikawa ter spet malo bolj zveneče ime, njujorški bobnar Gerry Hemingway. Kaj je rezultat te pestre zasedbe, za katero Workman pravi, da so želeli videti »what we can come up with«? No, nastalo ni nič posebej presunljivo imaginativnega, a po drugi strani tudi nekaj zelo poslušljivega in v izvedbeni plati odličnega. Gre za nekam linearne glasbene kompozicije, ki spretno in četudi predvidljivo zelo všečno prehajajo iz abstraktnega impro-gomazenja v melodične in zelo nežne pasaže (ter nato spet nazaj), v katerih sta vodila predvsem naša muzikanta, pri čemer izstopa predvsem odličen Bezget, ki je oudovski vzhodnjaški zven gladko in neprisiljeno integriral v standardno jazzovsko zvočnost končne glasbene slike. Tudi ekspresivna igra japonske pianistke je muziciranje večkrat pomaknila v registre resnih zvočnih radosti, ki pa žal vendarle niso bile povsem kontinuirane. Pravzaprav bi se zasedbi Statements lahko zamerilo le to, da razen odličnega koncerta niso ponudili nobenega presežka in da je bila skupna bilanca morda malo preveč medla.
A konec koncev je to skorajda godilo, in res ni nujno, da naj sam festival tako krvavno resno jemlje sicer potrebno neprestano refleksijo žanra. Večer je bil vendarle prijeten, celo vlaga v zraku se je malo sprostila in oba omenjena koncerta sta več ko dostojna, če že vseeno ne ravno pretresljiva alternativa večini možnih početij tega večera. V pričakovanju prihajajočega večera, over&out.

Tekst: Anže Zorman
Foto: Matjaž Škrinjar

Fotogalerija:

Povezani članki:

  • Ni povezanih člankov.